Film Hamnet končno v naših kino dvoranah: Zgodba, ki razkrije, kako osebna tragedija zaznamuje umetnost
Od knjižne senzacije do enega najbolj pričakovanih filmov leta
Roman Hamnet Maggie O’Farrell je po izidu leta 2020 hitro postal literarna senzacija. V Kanadi je izšel pod naslovom Hamnet & Judith, saj zgodbo prepleta skozi perspektivi sina in njegove sestre dvojčice. Uspeh je bil izjemen. Avtorica je prejela Žensko nagrado za fikcijo, nagrado Nacionalnega kroga literarnih kritikov in naziv knjige leta po izboru Waterstonesa. Leto pozneje je delo prejelo še Dalkey Literary Award, hkrati pa se je uvrstilo med najbolje prodajane naslove New York Timesa.
O’Farrell je v romanu ustvarila intimno pripoved o družini Williama Shakespeara, leto 1596 pa uporablja kot točko preloma, ko par izgubi enajstletnega sina Hamneta. Hkrati premišljuje, kako je lahko osebna tragedija vplivala na nastanek Hamleta, drame, ki jo danes poznamo kot enega največjih dosežkov svetovne književnosti.
V ospredju pripovedi sta Agnes, kot je v romanu poimenovana Shakespearova soproga, ter njeni otroci. Pisateljica subtilno riše portret ženske, ki je že od mladosti zaznamovana z naravo in svojo intuitivnostjo, ter moža, ki življenje med družino in Londonom prepleta z ustvarjanjem besedil, ki bodo generacijam oblikovala kulturno zgodovino.
Zgodba, ki nas popelje v čas osebne in družbene ranljivosti
Hamnet je zgodovinska fikcija, ki jo poganjajo dejstva, vendar se zaveda, da so vrzeli v zgodovinskih zapisih tiste, ki ponujajo ustvarjalni prostor. O’Farrell je roman izdala 31. marca 2020, ravno v obdobju, ko je svet znova živel v negotovosti zaradi pandemije. Zgodovinski Hamnet je umrl leta 1596, v času, ko je bil osrednji strah bubonska kuga, zato se tudi v zgodbi pogosto omenja možnost, da je bila bolezen vzrok njegove smrti.
V romanu se življenje družine odvija na dveh ravneh. V ospredju so intimni odnosi, žalovanje, iskanje smisla in vprašanje, kako bolečina spreminja medčloveške vezi. V ozadju pa je Anglija, ki jo pretresa kuga, kar poudarja vzporednice med kolektivno in osebno izgubo. Prav ta plast je v romanu izrazita, medtem ko se v filmu pojavlja le kot kontekst, saj režiserka ne želi, da bi zgodovinska kulisa preglasila čustveno srž zgodbe.
Režija, ki združuje tišino, bolečino in vizualno poezijo
Film Hamnet je režirala Chloé Zhao, ki je za film Nomadland prejela oskarja. Njen slog je prepoznaven. Ustvarja tihe prizore, ki prostor in svetlobo uporabljajo kot glas pripovedi. Predmeti na mizah, drobni premiki narave, veter med drevesi in svetloba, ki pade na obraz, postanejo del emocionalnega toka filma.
Projekt je sprva vodil Sam Mendes, ki je razmišljal tudi o režiji, a je kasneje sprejel vlogo producenta. Scenarij pa je priredila kar Maggie O’Farrell skupaj z Zhao, kar filmu ohranja literarno globino in spoštovanje do izvornega materiala.
Čeprav Zhao uspe ustvariti prefinjene in intenzivne prizore, se film občasno sreča z izzivom sentimentalnosti. Nekateri kadri se nagnejo v čustveno preobilje, kar je pri tako občutljivi temi morda neizogibno. Kritike so opozorile, da je uporaba glasbe Maxa Richterja v ključnem prizoru čustveno močna, vendar tudi nekoliko previsok ton za film, ki sicer deluje subtilno.
Igralski sijaj Paula Mescala in Jessie Buckley
Eden največjih adutov filma je igralska zasedba. Vlogo Williama Shakespeara je prevzel Paul Mescal, medtem ko Agnes upodobi Jessie Buckley. Oba že dobro sodelujeta, saj sta igrala v filmski priredbi romana The Lost Daughter.
Mescal ustvarja lik, ki je hkrati mladoten in ranljiv. V nekem trenutku prizna, da bi mlajša verzija njega samega s težavo verjela, da bo nekoč stopil v čevlje Shakespeara. Njegova izvedba čustvenih prizorov, še posebej prizorov, kjer izgovarja Shakespearove verze, odseva pogled človeka, ki je izgubil sina in poskuša bolečino utelesiti skozi svoje delo.
Vendar pa je Buckleyjeva tista, ki film dvigne na novo raven. Njena Agnes je sila narave, ženska, ki se zdi povezana z gozdom, drevesi in cikli življenja. Zhao jo večkrat postavi v naravo, kjer se proporci telesa in prostora prelivajo v skoraj pravljične kompozicije. Buckleyjeva ustvari lik, ki je nežna opora, intuitivno bitje in mati, ki ji žalovanje razpre svet v bolečo tišino. Ko v enem izmed ključnih prizorov njena žalost preseže glas, postane bolečina skoraj fizično otipljiva.
Med čustveno močjo in pripovednimi pastmi
Hamnet se izogne pastem, ki pogosto spremljajo zgodbe o nastanku velikih umetniških del. Ne poskuša ustvarjati umetnih povezav med Shakespearovim življenjem in Hamletom, čeprav je v zgodovini znano, da sta bila imeni Hamnet in Hamlet pogosto uporabljeni izmenično. Namesto tega film poudarja, da umetniki ustvarjajo tako, da fragmente življenja sčasoma spremenijo v nekaj novega.
V filmu se pojavijo določene simbolne vzporednice, na primer prizori mečevanja med Hamletom in njegovo družino ter kasnejše odmevanje tega motiva v Shakespearovem delu. Vendar te povezave niso razlaga, temveč emocionalni poudarki.
Nekateri kritiki so izpostavili, da finale filma deluje nekoliko prisiljeno. Zlasti prizor, v katerem Agnes v gledališču spremlja premiero Hamleta in Will na odru komaj zadrži solze. Ta prizor močno deluje na čustva, a hkrati odpre vprašanje, ali film s tem malce preveč posega v gledalčevo doživljanje. Kljub temu ostaja celota ganljiva in prepričljiva.
Zakaj je Hamnet film, ki ga je vredno videti
Hamnet ni zgodovinska biografija. Ni film o Shakespearovi karieri. Je zgodba o dveh starših, ki izgubita otroka, o žalovanju, ki se včasih raztegne v dolgo sivo tišino, in o sposobnosti, da človek tudi iz bolečine ustvari nekaj, kar doseže prihodnje generacije.
Film nas opominja, da sodobni svet včasih še vedno nosi neizgovorjeno žalost. Tako kot v preteklosti se tudi danes soočamo s travmami, ki jih družba raje potisne v ozadje. Hamnet pa nam pokaže, da se je nekaterih tem lažje dotakniti posredno, skozi umetnost, simboliko in zgodbe.
Z integracijo zgodovinske pripovedi, igralske moči in režijske poetike je Hamnet eden najbolj čustveno zaokroženih filmov leta. Je film, ki ostane v mislih še dolgo po odhodu iz dvorane.
Foto: IMDB
