Pogovarjali smo se z igralsko zasedbo filma Fantasy o procesu ustvarjanja likov, plesu, ranljivosti in svobodi

31. festival avtorskega filma se je uradno zaključil in tudi letos smo si ogledali izjemno kakovostna filmska dela. FAF je ponovno potrdil svoj status kultne manifestacije, posvečene avtorskemu filmu, prostoru, kjer se slavi svoboda izraza, razmišlja o resničnosti in spodbuja dialog med ustvarjalci in občinstvom. Film, ki je pravi primer vsega naštetega, je Fantasy, režiserke Kukle Kesherović. Igralska zasedba filma (Sarah Al Saleh, Alina Juhart, Mia Skrbinac, Mina Milovanović) je na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo igralko. 

Mihrije, Sina in Jasna so tri najboljše prijateljice v poznih dvajsetih, ki živijo v Sloveniji. Samostojne in svobodomisleče zavračajo pokoravanje konservativnim normam svojega okolja. Njihova življenja se prelomijo, ko spoznajo Fantasy – osebo, ki jim pomaga na novo premisliti o spolu, o lastnih željah in identiteti. Režijo podpisuje Kukla, katere kratki film Sestre je leta 2021 osvojil Grand Prix na mednarodnem festivalu v Clermont-Ferrandu ter Prix du Public na festivalu Premiers Plans v Angersu. O filmu, procesu oblikovanja likov in pomenu celotne zgodbe smo se pogovarjali z nagrajenimi igralkami.

Kako ste se lotile svojih vlog in kako ste se nanje pripravljale?

Sarah Al Saleh: Igram Mihrije. Zame se je ta proces začel že leta 2019, ko smo začeli snemati kratki film Sestre. Takrat sem bila že precej podobna svojemu liku, saj sem bila tudi sama tomboy. Velike trenirke, hip-hop, vedno sem bila malo drugačna … Mislim, da me je prav ta film, ta proces oblikoval v osebo, kakršna sem danes – izvedela sem veliko o sebi. Kar zadeva Mihrije, sem v njej prepoznala številne stvari, ki jih prepoznavam tudi pri sebi, a se z njimi morda prej nisem bila pripravljena soočiti. Hvaležna sem za film – z njim sem odrasla.

Ste imele svobodo vključiti tudi kakšne svoje osebne zgodbe?

Sarah: Kukli je bilo veliko stvari jasno že v trenutku, ko nas je videla. Kot sem včeraj rekla, prihajam iz mešane družine. V tem smislu mi pripadnost nikoli ni bila povsem jasna. Nikoli se nisem počutila kot Slovenka, Hrvatica ali Sirijka – vedno sem bila tujka. S tomboy elementi sem vedela, da nisem konvencionalna ženska. Zavedale smo se, da Kukla išče neko esenco, nekaj, kar vsaka od nas nosi v sebi in kar je tesno povezano s temo zgodbe. Od začetka je bilo jasno, da bomo lik ustvarjale na zelo specifičen, oseben način.

Alina Juhart: Zame je celotna zgodba prišla veliko kasneje, pred tremi ali štirimi leti. Bila sem v Zvezdah Granda, naknadno pa so me prek Instagrama povabili na avdicijo. Zdelo se mi je nenavadno in nisem tega jemala preveč resno. Prosili so me, naj pojem, in pri tem sem se preprosto zabavala. Mislim, da je bil to trenutek, ko je Kukla razumela, da sem prava – ko sem skozi pesem in ples pokazala svoja čustva. Samo usedla sem se na kavč in bila to, kar sem.

V filmu Fantasy imamo tudi koreografijo, a hkrati močno občutimo svobodo, ki prihaja od vas.

Da, koreografija je obstajala, vendar smo imele veliko svobode. Edini prizor, ki je v celoti koreografiran, je tisti v Severni Makedoniji; vse ostalo je bilo navdihnjeno z nami in je izhajalo iz nas samih. Kljub temu so bili intimni koordinatorji zelo pomembni, saj so nam pomagali najti mejo med likom in samimi sabo – še posebej zato, ker je zgodba tako osebna.

Našle smo proces, ki je trajal, bil je globok … same smo iskale in razvijale metode. Ustvarile smo povsem nov svet, novo družino. Že na samem začetku je bilo jasno, da se bomo ukvarjale z izjemno občutljivimi temami in da bomo morale iti zelo globoko. Zato smo iskale in našle tisto povezavo, tisti vezni člen med nami, tukaj in zdaj.

Mia Skrbinac: Ker je bil proces tako specifičen, je meja med likom in nami postala zelo tanka. A za globino lika, za igro, pa tudi za umetnost nasploh – bolj kot je okolje varno, globlje lahko vstopiš vanjo, in ta meja se začne tanjšati. Ne glede na distanco vsak lik in vsaka zgodba, na kateri delaš, nosi velik del tebe – če je pristno. Če ni, potem …

Alina: Mi imamo tudi zunaj filma res posebno vez. Naša dinamika je takšna, da se lahko skregamo, smejemo, jokamo, jezimo, razočaramo … V nekem trenutku (med zahtevnim snemanjem v Severni Makedoniji) je bilo vsega preveč – potrebovale smo nekaj minut odmika, da predihamo emocije. V tej zgodbi je res pomembno izpostaviti vlogo intimnih koordinatorjev – pa tudi vlogo Kukle. Kukla neverjetno skrbi za svoje ljudi. Ima izjemen umetniški um, ki ga združuje s skromnostjo in empatijo. Za vsako od nas se je trudila – »Si v redu? Si res v redu?«

Zame je Fantasy v marsičem podobna meni, a v nekaterih stvareh zelo drugačna. Kukla me je prosila, da – ker vsak dan zjutraj pišem – nekaj časa pišem kot Fantasy. To mi je res odprlo vpogled v to, kdo ona je, in me navdihnilo, da sem ranljiva. Da se prava moč človeka skriva v ranljivosti. Včasih si zgoraj, včasih spodaj – to je krog življenja –, a najpomembnejše je, da sprejmeš svojo ranljivost. Tam se skriva moč – in to velja za vse. Vseeno pa mi je bilo pomembno, da se lahko od lika tudi odmaknem, še posebej pri intimnih prizorih. Zdaj vstopamo v Mihrije in Fantasy – in zdaj izstopamo.

Imamo tudi prizor, kjer mama joka, medtem ko drži tablico, vi pa uporabljate staro Nokio.

Sarah: Da, na ta način ustvarjamo svoj lasten kult, imamo svoja pravila, ki smo jih oblikovale znotraj nekega družbenega okolja. Mi smo tako imenovani Robin Hood of the blocks. Ti telefoni so simbol odrekanja, upora, odmaknjenosti od konvencionalnega in pričakovanega.

Tudi grafiti Alice v čudežni deželi, pol-ženske, pol-Brada Pitta niso naključni.

Mia: Da, Kukla ima neverjeten občutek za detajle. Celoten film obstaja v prostoru magičnega realizma: je mozaik, kalejdoskop poln simbolike in metafor. Vsak gledalec si film lahko razlaga skozi svoj lastni kalejdoskop, ustvari svojo interpretacijo … in prav v tem je čar magičnega realizma.

V filmu se pojavljajo tudi teme patriarhata … kako se starši vedejo do sina in kako do hčere …

Mia: Mislim predvsem, da je izjemno pomembno, da dekleta odprejo oči in prisluhnejo lastnemu glasu. Vzgojene smo v duhu “ne jokaj”, “ne obnašaj se tako” … Seveda to velja tudi za fante, ampak to je ta balkanski mentaliteta. Zato moraš biti svoja. Mislim, da je to recept za srečno življenje. Vse napake, ki sem jih naredila – vsi čutimo nek sram, zadrego, ne vem – ampak prav tisti trenutki so bili najmočnejši v mojem življenju. Najbolj so me oblikovali in izostrili. Če narediš napako z nekim fantom, naredi jo. Če ti je do joka zaradi nekega fanta, jokaj. Če želiš biti močna, bodi močna. Veš, vsako emocijo moraš spustiti iz sebe. Ko tega ne počneš, te lahko ljudje nadzorujejo. Ko te je strah, ko te je sram … to je orodje za nadzor.

“Ne moreš čakati, da se nekaj zgodi, ker se nikoli nič ne bo zgodilo.” Kako interpretirate ta stavek iz filma?

Alina: To je prav to … prevzemanje odgovornosti v svoje roke.

Sarah: Da, to je Fantasy – ona pride v naše življenje, da poruši temelje, v katerih živimo – s svojo prezenco in s tem, da je drugačna. Mihrije se v Fantasy zaljubi, tudi v smislu njenega state of being. Fantasy je nekdo, ki točno ve, kaj želi, medtem ko Mihrije sploh ne ve. Mislim, da se lahko vsi najdemo v tej zgodbi odraščanja v neki sivi coni. Moraš se pogledati v ogledalo in si reči: OK, kaj ti želiš? Pojdi za tem, naredi nekaj. Če ne, nič se ne bo zgodilo. Fantasy vstopi v to zgodbo, nas razbije in vsem pokaže … glej, lahko je tako, ali tako, ali pa tako.

Alina: Všeč mi je način, kako Mihrije reagira na Fantasy. Mislim, da se lahko občinstvo s tem identificira, ker so reakcije na trans ženske vedno drugačne, močne. Mislim, da je Kukla občinstvu ponudila tri klasične možnosti, kako lahko reagiraš na Fantasy. Tako se lahko gledalci približajo Fantasy. Ko sem prvič prebrala scenarij, sem ga takoj še enkrat. Film ni žalosten, a vseeno se ti joka. Prvič sem jokala že med branjem, ker mislim, da gledalca vodi skozi samospraševanje. Kako gledam na Jasno, sem jaz Jasna? Sem jaz Mihrije? Sem Sina? In seveda tudi Fantasy … ona nosi elemente, s katerimi se srečuje veliko ljudi, a si ne dovolijo, da bi jih zares občutili.

Mia: Jaz bi se na vprašanje navezala še s citatom iz predstave, ki jo igram v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Ta gre takole: Čudež vedno pride nepričakovano. Ne moreš – oziroma nima smisla – čakati nanj; lahko ga prosiš, lahko ga kličeš, ampak čakati ga nima smisla. Lahko ga ustvariš. Zato mislim, da je v umetnosti pomemben tisti skupni cilj – ljubezen. V svetu pasivnosti in konformizma, v svetu, kjer je najlažje zavzeti to pozicijo, ker živimo v težkih časih …

Alina: Najbolje pa je biti zmagovalec – delati na sebi, premagati življenje. Imam teorijo, da se prav vse stvari, ki se dogajajo v svetu … da so jih doživljali tudi naši starši, pa dedki in babice, in tisti pred njimi. Vsako obdobje, vsak del zgodovine nosi svojo težo. Na nas pa je, kako se bomo sami s tem soočili. Pomembno je ustvariti svoj mikrokozmos ljudi, ki so tvoji, biti na pravi strani zgodovine in podpirati spremembe.

Članek je prevzet s portala Journal.rs.

Foto: Festival avtorskega filma