Na Islandiji se že stoletja pripoveduje o skritih ljudeh (huldufólk), bitjih, ki naj bi po ljudskem verovanju živela nekje povsem blizu nas, vendar v svetu, ki nam je nedosegljiv. Vsem, razen otrokom. Njihov dom so skale, gore in nenavadni deli pokrajine, meja med obema svetovoma pa nikoli ni povsem trdna. Morda so prav zato zgodbe o skritih ljudeh ostale del islandskega kulturnega imaginarija. V osnovi te ideje se skriva nekaj veliko bolj intrigantnega od vprašanja, ali vilinci zares obstajajo, to je misel, da nevidno ni nasprotje resničnemu, temveč le del stvarnosti, do katerega nimamo neposrednega dostopa.
Ta misel dobi povsem drugačno obliko v filmu Skriti ljudje Mihe Hočevarja. Njegovi skriti ljudje niso zgoraj omenjena bitja, ki se skrivajo med skalami, temveč pripadniki različnih družb, ki so se vsak na svoj način oddaljili od lastnega življenja. Guti in Sig se srečata v precej nenavadnih okoliščinah: eden poskuša zgraditi splav in najti nekakšno oporo v življenju, ki očitno ne poteka po njegovih načrtih, drugi, Islandec, ki se prebudi brez spomina, pa ne ve niti, kdo je, niti kako je prišel v Slovenijo. Iskanje potnega lista in odgovorov o Sigovi identiteti se postopoma spremeni v zgodbo o tem, kaj nas določa, ko ostanemo brez birokratske potrditve o tem, od kod prihajamo in komu pripadamo.
Skriti ljudje tako odpirajo vprašanje, koliko za občutek pripadnosti potrebujemo vedeti, od kod prihajamo, in koliko v to opredelitev vendarle poskušamo vključiti tezo o bližini, razumevanju in ljubezni. O filmu, njegovem nastanku, izgubljenih identitetah in nenavadnem prijateljstvu smo se pogovarjali z režiserjem Miho Hočevarjem.
Vaša lika se na začetku znajdeta v eni, skoraj absurdni situaciji. Kaj vam je bilo pomembno, da skozi ta absurd poveste o njiju, pa tudi o družbi, v kateri živita?
Skozi to začetno situacijo še ne bi veliko govoril o družbi, ker to pride kasneje v filmu. Želel sem začeti z nečim abstraktnim, nadrealističnim ali morda bolj bizarnim, z enim velikanskim moškim in enim drobnim moškim, ki sta z lisicami priklenjena ob neko reko. Rekel sem si: To mora pritegniti pozornost. Danes je prvi vtis vse. Nato zgodba počasi postane jasna: eden ne ve, kje je, kaj je in kako mu je ime, drugi pa mu bo poskušal pomagati. Očitno sta tudi pila, zato se zdaj poskušata spomniti, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Mislim, da je to zanimiv vstop v zgodbo.
Zakaj vam je bilo zanimivo prav ta dva lika, ki sta v različnih, vendar enako neprijetnih situacijah, postaviti v odnos drug do drugega?
Oba sta na nekakšnem razpotju. Oba sta v slepi ulici. Prvi želi ustvariti nekaj novega, ima idejo, vendar je zaradi družbe ne more uresničiti. Drugi nima ideje. Na neki način je pobegnil iz svoje družbe zaradi travmatične situacije. Da pa ne bi zvenelo, kot da gre za težko dramo, vse to poteka skozi komedijo. V osnovi smo vsi ljudje na neki način podobni. Tudi zlobni ljudje doživljajo izgubo in tudi dobri ljudje doživljajo izgubo. Ta dva sta dobra, vendar se oba soočata z izgubo in nekakšno brezizhodnostjo. Današnja družba pogosto ne vidi teh malih ljudi, nihče jih ne posluša, razen kadar naredijo kakšno neumnost ali povzročijo težavo. Takrat jih obkrožimo, sicer pa so nepomembni. Imam srečo, ker sem režiser, imam nekakšen glas in življenje za seboj. Star sem 63 let, zato sem doživel tako lepa kot čudna leta. Ko danes gledam mlade ljudi, me skrbi, kakšno prihodnost jim bomo zapustili.
Zakaj se vam zdi pomembno ukvarjati s takšnimi temami in skozi film vizualno prikazati, kako je videti naše življenje v sodobni družbi? Čutite odgovornost do mlajših generacij?
Mislim, da moramo biti ljudje, poskusiti nekaj narediti iz sebe in pomagati graditi boljšo družbo. Ne želim zveneti kot kakšen nori profesor, ki želi učiti ves svet. Ne vem, zakaj se je to pri meni zgodilo, vendar imam potrebo pripovedovati zgodbe. Takšen sem bil že od otroštva. Rad zabavam ljudi in težave rešujem skozi humor. Precej dober sem v krizah. Zdaj ne mislim na vojno ali kaj podobnega, temveč na situacije, ki se zgodijo med ljudmi. Ko pride do krize, sem verjetno eden prvih, ki išče in včasih tudi najde izhod. Zaradi tega čutim odgovornost do mladih. Imam sina in hčerko, zato me še toliko bolj skrbi, kaj bo. Vendar mislim, da si moramo vseeno dovoliti biti optimistični. Treba je biti realističen, vendar tudi poskušati narediti nekaj boljšega iz svojega okolja in družbe.
Kaj je za vas umetnost v tem smislu? Mora biti gonilna sila ali lahko družbo samo opazuje?
Mislim, da ne moremo biti samo opazovalci, čeprav je tudi opazovanje legitimno. Tu so dokumentaristika in različni drugi pristopi. Jaz sem bolj, kot sem že povedal, pripovedovalec. Komentator. Rad ustvarim nekakšno fikcijo. Če se nekdo v njej prepozna, to je lik kot moj prijatelj Pero, ta ženska je kot Suzana, se ljudje nato navežejo na zgodbo. To je morda majhna pomoč.
Kako ste prišli do ideje za film?
Ideja je bila, da se nek človek bori s sistemom in želi nekaj doseči. V tem primeru želi izdelati splav. Ima znanje in ve, kako bi to naredil, vendar mu ljudje okoli njega tega ne dovolijo. Je glasen, veliko ve, vendar se ne zna ustaviti, ko bi bilo morda bolje, da bi molčal. To sem na neki način tudi jaz. Pomislil sem: če bi se takšen lik srečal z nekom, ki nima pojma, kje je, bi bil to zanimiv konflikt.
Nato smo prišli do ideje, da bi bila to Islandija, saj je prav tako majhna država kot Slovenija, celo manjša. Smešno in zanimivo bi bilo, da obstaja nekdo, ki je manjši od nas, kar je redko, poleg tega pa naj bo še otok. Slovenija je na neki način otok, obdan z Italijani, Avstrijci, Madžari in Hrvati. Prej smo živeli v skupni državi, Jugoslaviji, zato je vedno obstajal nekakšen občutek, da nas nekaj od zunaj ogroža.
Oni na Islandiji živijo obdani z zelo surovim morjem, s katerim so se borili, da bi preživeli, ujeli ribe in podobno. Imajo tudi jezik, ki ga govori le nekaj sto tisoč ljudi, medtem ko slovenščino govori približno dva milijona ljudi. In to nas na neki način povezuje. Ideja je nastala že davno. Leta 2005 smo jo prvič prijavili kot sinopsis in jo začeli razvijati. Nato so prišli drugi filmi, vmes sem posnel štiri filme in ta je končno prišel na vrsto. Financiranje nam je bilo odobreno leta 2019, nato pa je prišla korona in vse skupaj se je zavleklo.
Menite, da se mora določena vrsta umetnosti nekoliko kuhati? Da je morda bolje, ker je film toliko let čakal?
Mislim, da ima vse svoj namen. Želel bi si, da bi v svoji karieri posnel več filmov. Upam, da to ni moj zadnji film, vendar ko pogledam svoje kolege in kolegice, imam šest filmov, kar niti ni tako malo. Napisal sem tudi nekaj scenarijev za serije. Verjetno je bilo dobro, da smo čakali, saj smo medtem našli dobro lokacijo, prave igralce in vse se je nekako sestavilo. Ne vem, kaj bi bilo, če bi film posneli prej. Morda sem zdaj nekoliko bolj zrel.
Imate občutek, da so današnje generacije bolj izgubljene, kot je bila vaša?
Mislim, da moja in nekoliko mlajše generacije niso bile tako izgubljene. Danes smo morda bolj izgubljeni in zato potrebujemo filme, ki so aktualni. Veliko je umetniških filmov, ki raziskujejo različne teme, kar je povsem legitimno. Veliko je tudi zelo osebnih filmov. To pa je poskus, da bi bili nekoliko bolj komunikativni, da bi skozi komedijo povedali zgodbo o dveh odraslih moških, pa tudi o družbi. Na neki način je to angažiran film, vendar ga raje odmaknem tako, da vsak vidi tisto, kar želi. Kdor vidi, vidi. Kdor ne vidi, ne vidi.
Zdi se, da se v naši regiji tudi k najtežjim življenjskim situacijam pogosto pristopa skozi humor. Zakaj je tako?
Za Slovenijo naj to menda ne bi veljalo. Vedno pravijo, da Slovenci nimamo smisla za humor. Vendar to ni čisto res, to je kliše. Ko smo še hodili na akademijo in bili skupaj z ljudmi iz gledališča, sem rad ustvarjal komedije. Govorili so mi: Mi nimamo smisla za humor. Jaz pa sem vprašal: Kako ga nimamo? Ljudje se smejijo. Ljudje se povsod smejijo. Celo Nemci se smejijo. Podobni smo si, normalno, saj smo nekoč živeli skupaj. Imamo šale na račun Bosancev, Bosanci na naš račun, pa tudi na svoj račun. In to je super. Veliko bolje je, kadar se šalimo.
Zakaj nam humor tako pomaga pri soočanju s temami, ki niso preproste?
Da postane lažje. Življenje je za številne ljudi res težko, ekonomsko, psihološko, zdravstveno. To ne pomeni, da se moramo šaliti v vseh situacijah, temveč da si nekoliko olajšamo dan, mesec, leto.
Film se ukvarja tudi z vprašanjem identitete. Kaj je tisto, kar nas po vašem mnenju danes najbolj določa?
Nisem ravno dober analitik, bolj sem sintetik. Prav tako nisem velik poznavalec človeške psihologije, čeprav znam opazovati in poslušati ljudi. Mislim, da nas določajo odnosi z drugimi. Družinski, ljubezenski in tudi odnosi znotraj ekipe, ki dela na istem projektu. Če gradiš hišo, so tu mizar, električar, krovec, arhitekt, inženir … Enako je pri filmu. Vsak opravlja svoje delo in skupaj ustvarimo nekaj, kar si ljudje ogledajo. Jaz sem samo tisti, ki si zamisli, kako naj bi ta hiša izgledala, nato pa pritegne ljudi, ki znajo opraviti svoj del dela. To nas določa, to, kar ustvarjamo, kakšni smo do drugih, pa tudi kakšni smo do sebe. Če do sebe nismo pošteni in iskreni, če se nenehno varamo in lažemo sami sebi, to ne gre. Skozi komunikacijo z drugimi spoznavamo sebe.
Katero čustvo bi želeli, da ga gledalci odnesejo s seboj po ogledu filma?
Morda ni čustvo, morda je novo znanje. Mislim, da nam je uspelo doseči, da se ljudje na koncu počutijo dobro. Morda so izvedeli nekaj o sebi, morda pa so se tudi nekoliko zabavali. Ne bodo se ves čas smejali, vendar je v filmu veliko prijetnih, smešnih in zabavnih situacij. Mislim, da bo vsak prej ali slej doživel neko izgubo. Vsi smo nekaj izgubili in še nekaj bomo izgubili. Vprašanje je, kako se s tem spopasti. Vedeti, da vsi izgubljamo in da moramo vsi iti naprej. Mislim, da film, čeprav morda zveni preveč resno, ko to povem, na koncu daje ta dober občutek: dajmo iti naprej.
Nekakšno olajšanje?
Da. Kot nekakšno majhno katarzo, izraz, ki se je skozi zgodovino umetnosti pogosto uporabljal.
Kaj vam preprečuje, da bi za svoj film uporabili tako veliko besedo?
Ne bojim se je, vendar ne želim biti pretenciozen. Ljudje, ki bodo to brali, morda filma še niso videli. Morda bodo pomislili, da sem preveč ambiciozen ali pretenciozen. Rad imam filme, ki dajejo nekakšno katarzo. Mislim, da jih tudi gledam iz te perspektive. Morda lahko ta film gledate kot nekakšno prijetno uganko, ki je drugačna od ameriških filmov, drugačna od evropskih filmov in verjetno tudi od večine naših filmov.
Kaj pripravljate naslednje?
Imam nekaj projektov. Zdaj prihaja serija, pri kateri sem bil soscenarist, kriminalna serija slovensko hrvaške produkcije, ki bo prikazana tudi na festivalu. Nato delam nadaljevanje enega svojih mladinskih filmov o skavtih. Bil je zelo priljubljen v Sloveniji, v kinematografih si ga je ogledalo okoli deset odstotkov ljudi. To je bilo res veliko.
Kako gledate na dejstvo, da se danes na prve filme čaka vse dlje, še posebej ko govorimo o mladih avtorjih?
Leta minevajo, na projekte se čaka vse dlje. Vseh nas je več, prihajajo mladi, hvala bogu, so nadarjeni, tehnika je dostopnejša, vendar zbiranje dovolj denarja in iskanje vsega, kar potrebujemo, trajata leta. To se mi zdi nekoliko problematično. Imate 25 let staro dekle, ki je končalo akademijo in želi posneti svoj prvi film, nato pa čaka do 32. leta. Verjetno bom tudi jaz enak. Danes sem star 63 let, pri 70 bom verjetno skoraj enak. Morda bom nekoliko bolj utrujen ali bom začel kaj pozabljati, vendar bi morali mladi ljudje hitreje dobiti prvo priložnost. Ne prezgodaj, ne pri 20 letih. Ko končajo učenje obrti, pridobijo izkušnje, morda skozi asistiranje in podobna dela, jim je treba dati priložnost, da posnamejo film.
Danes je vse zelo birokratizirano. Delamo z javnimi sredstvi, zato mora biti vse pregledno in jasno, da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. Toda potem se vse skupaj zavleče.
Kakšen bi bil vaš nasvet mladim avtorjem, ki šele vstopajo v filmski svet?
Pojdite iskreno in delajte resno. Ne prodajte svoje duše. Naučite se obrti in pripovedujte v svojem jeziku. Ne kopirajte. Lahko uporabljate klišeje, lahko jih spremenite in obrnete na svoj način, vendar poiščite svoj glas.
Članek je prevzet s portala Journal.hr
Foto: Sarajevo Film Festival
