Ustvarjalec serije »Heated Rivalry« Jacob Tierney ekskluzivno za Journal o nastanku serije in ljubezni, ki spreminja pravila igre

V trenutku, ko je Heated Rivalry postala najbolj gledana HBO-jeva serija, je postalo jasno, da ne gre zgolj za še eno televizijsko uspešnico, temveč za pravi kulturni moment. Queer ljubezenska zgodba, umeščena v svet profesionalnega hokeja, je uspela povezati tisto, kar je desetletja veljalo za nezdružljivo: športno areno in ranljivo, odprto romanco.

V pogovoru z Jacobom Tierneyjem, avtorjem in režiserjem serije, smo izvedeli, kako je ta zgodba nastajala, zakaj je zavestno ignoriral pričakovanja občinstva, kako je pristopil k prikazu intime ter zakaj je bil zanj srečen konec absolutni imperativ.

Če serije Heated Rivalry še niste pogledali, si jo lahko ogledate na pretočni platformi HBO Max.

Brez pričakovanj, brez zunanjega hrupa

Z naraščajočim zanimanjem za serijo Tierney priznava, da mu postaja vse pomembneje, da se distancira od tega, kar občinstvo pričakuje ali si želi. »Če sem povsem iskren, se trudim, da bi pričakovanja oboževalcev popolnoma izključil iz vsega, kar delam v naslednji sezoni,« pravi. Namesto tega se opira na romane Rachel Reid, ki mu služijo kot najbolj zanesljivo vodilo za nadaljnji razvoj odnosa med Shaneom in Ilyo. »Nadaljeval bom z delom, kot sem ga opravljal do zdaj. Sledil bom knjigam in jim dovolil, da me vodijo tja, kamor menim, da bi morala iti v naslednjih trenutkih njunih življenj.«

Ena izmed odločitev, ki je občinstvo najbolj presenetila, je bila strukturna – dogodki iz prve knjige Game Changer so umeščeni v sredino serije. »To je bila precej drzna odločitev in ne nujno nekaj, kar so ljudje pričakovali,« priznava Tierney, a dodaja, da je prav ta poteza celotni sezoni dala moč in ritem. »Vesel sem, da sem se tako odločil. Mislim, da je izpadlo točno tako, kot mora.«

Intimnost kot narativ, sreča kot konec

Obstajali pa sta dve stvari, pri katerih Tierney ni bil pripravljen sklepati kompromisov. Prva je bila intimnost. »Seks je moral biti prisoten, jasen in v ospredju,« poudarja ter dodaja, da so bile intimne scene skrbno napisane in koreografirane. »K njim smo pristopili kot k plesu. Ko poznaš korake, se osvobodiš razmišljanja o gibanju in se lahko osredotočiš na tisto, kar je zares pomembno: povezanost in intimnost.«

Druga odločitev je bila prav tako neomajna – konec. »Ni bilo možnosti, da bi serijo končal s cliffhangerjem ali dvomom. Dobita srečen konec. Gledamo ju, kako skupaj odideta, brez strahu, brez vprašanj.« Prav ta občutek varnosti je po Tierneyjevem mnenju omogočil, da se občinstvo k seriji vedno znova vrača, osvobojeno pričakovanja tragedije.

Lik, ki se ne razlaga, temveč živi

Lik Shanea je pri občinstvu posebej močno odmeval, zlasti zaradi načina, kako je prikazana njegova nevrodivergentnost. Tierney poudarja, da o tem nikoli ni razmišljal kot o konceptu. »Iskreno, o tem nisem veliko razmišljal. Pisal sem Shanea. To je del njega, vendar ga nikoli nismo etiketirali.« Zanj je bilo ključno, da Shane ostane zvest samemu sebi, brez poenostavljanja ali razlaganja. »Obstaja toliko različnih načinov, kako se nevrodivergentnost izraža. Ni enega samega pravilnega načina.«

Ključno vlogo v tej dinamiki ima Ilya. »Pomembno mi je bilo, da ga Ilya obravnava z empatijo in ne z obsojanjem,« pravi Tierney ter dodaja, da prav ta odnos omogoča, da Shaneove lastnosti doživljamo kot nekaj nežnega in bližnjega.

Ljubezen v svetu športa

Čeprav se dogajanje odvija v svetu profesionalnega hokeja, Tierney priznava, da nikoli ni pričakoval, da bo serija prodrla tudi v resnične športne slačilnice. »Če sem povsem iskren, nisem mislil, da je to sploh mogoče,« pravi. Odzivi športnikov in javni pogovori, ki so sledili, so ga zato presenetili. »Vedel sem, da pošiljamo sporočilo ljubezni in upanja, vendar takšnega dosega nisem načrtoval.«

Rivalstvo, osrednji motiv serije, Tierney vidi kot močno narativno orodje. »Rivalstvo je fantastičen trop v romantičnih zgodbah. Ta energija, ta obsedenost, je pogosto le napačno razumljena privlačnost.« Z nekaj humorja pa prizna, da nekatera športna rivalstva še vedno dojema zelo osebno – še posebej, ko gre za njegov odnos do Bostona.

Zakaj je Heated Rivalry nagovorila toliko ljudi

Na koncu Tierney verjame, da uspeh serije sploh ni skrivnost. »Mislim, da gre za radost. Za ljubezen. Odločili smo se, da to zgodbo vzamemo resno in likom damo tisto, kar si zaslužijo.« Šest enournih epizod je omogočilo, da se odnos razvija počasi, z jasnim občutkom minevanja časa in naraščajočega hrepenenja. »Ljudje radi gledajo ljubezen. In ko vedo, da se bo zgodba končala srečno, se ji lahko prepustijo brez strahu.«

V svetu, kjer so queer zgodbe pogosto povezane s travmo, Heated Rivalry izbere drugačen ton. Z odprtim srcem in brez zadržkov stavi na iskrenost – prav v tej neposrednosti pa se skriva razlog, da je serija postala ena tistih, o katerih se govori daleč onkraj meja zaslona.

Članek je prevzet s portala Journal.rs.

Foto: Crave / HBO Max promo