Igralec Kerim Čutuna bo vodil letošnji Sarajevo Film Festival. Z njim smo se pogovarjali o igranju, uspehu in poti, ki ga je pripeljala do te vloge

V pričakovanju 32. izvedbe Sarajevo Film Festivala smo imeli priložnost govoriti s Kerimom Čutuno, igralcem, ki ste ga v zadnjem letu skoraj zagotovo vsaj enkrat zasledili med brezskrbnim brskanjem po družbenih omrežjih. Njegovi kratki skeči in prepoznaven humor so hitro našli pot do občinstva daleč zunaj meja Bosne in Hercegovine. A za viralnimi videi se skriva igralec, ki svojo kariero potrpežljivo gradi že vrsto let.

Morda je prav zato novica, da bo letos odprl Sarajevo Film Festival, delovala tako naravno. Kot logično nadaljevanje zgodbe, ki ni nastala čez noč, temveč skozi delo, tveganja in odločitve, da ostane zvest sebi tudi takrat, ko to ni bila najlažja izbira.

S Kerimom smo se pogovarjali o festivalu, ob katerem je odraščal, o igralstvu danes, družbenih omrežjih, ki so spremenila pravila igre, in vsem tistem, kar se dogaja med velikimi trenutki. Za konec pa sva se dotaknila še Sarajeva. A to je pravzaprav nepomembno …

Kakšen je bil občutek, ko ste izvedeli, da boste vodili otvoritev Sarajevo Film Festivala?

Neopisen. Ta novica me je spomnila na dejstvo, da vse pride ob pravem trenutku in da moraš na poti, ki si jo izbereš, ostati zvest sebi. Pozitivni rezultati in sadovi so posledica zaupanja v lastne instinkte. Voditi otvoritev Sarajevo Film Festivala je predvsem velika čast.

Se spomnite svojega prvega Sarajevo Film Festivala? Imate kakšen spomin, ki se vam takoj vrne, ko pomislite nanj?

Ne spomnim se konkretno prvega, se pa spomnim gledanja filmov na prostem in projekcij na strehi garaže ob Akademiji. Lagal bi, če bi rekel, da že takrat nisem sanjal o tem, da bi bil del ceremonije. Spomnim se tudi trenutka, ko sem po naključju srečal Madsa Mikkelsena in mu rekel, da bova nekoč skupaj igrala.

Če nekdo prvič prihaja v Sarajevo zaradi Sarajevo Film Festivala, katera gastronomska mesta bi mu priporočili, da jih mora obiskati?

Zelo nevarno je, da izpostavim katere od “čevabdžinic”, saj se moram potem še sprehajati po mestu … Zato bom rekel, da mora iti v center in pojesti čevapčiče. Enako velja za restavracije – to vprašanje je zelo osebno in nevarno za odgovor. Sarajevo je majhno mesto, hitro se bo znašel. Vi pa se mi brez težav oglasite, ko boste tukaj.

Zdi se, da se ti je v zadnjem letu zgodilo veliko stvari. Imate občutek, da se vaša kariera razvija tako, kot ste si vedno predstavljali, ali vas je presenetila?

Vse se razvija organsko. Obstajajo majhne in velike bitke moje osebnosti, ki sem jih večinoma premagal, zaradi česar sem postal boljši človek zase in za svoje najbližje. Prav te stvari so mi večinoma pomembnejše od vsega, kar je vsem dostopno in vidno. Nisem presenečen, saj sem človek, ki aktivno dela in se trudi biti prisoten v trenutku. Veliko se je res zgodilo, a veliko se je tudi naredilo, da je do tega prišlo, zato je vse vzajemno povezano.

Monodrama Nebitno deluje kot zelo oseben projekt. Vam je bilo težje napisati sebe kot odigrati nekoga drugega?

Po 23 izvedbah avtobiografske monodrame lahko z gotovostjo rečem, da ni preprosto uro in dvajset minut znova in znova prehajati skozi svojo zgodbo. Včasih si zaželim, da bi čim dlje ostal v kakšni drugi vlogi. Bogu hvala, da je to izziv – čutim, da napredujem, in to mi je najpomembnejše.

Zdi se, da veliko razmišljate o tem, kaj danes pomeni biti igralec. Kaj menite, da se je najbolj spremenilo v primerjavi s prejšnjimi generacijami?

Živimo hitreje, vse se odvija in spreminja – napreduje ali nazaduje – zelo hitro. Pripravljeni moramo biti na to, da nas bo čas prehitel, če ne bomo znali izkoristiti vseh virov, ki nam jih današnji čas ponuja. Igralec bi moral biti osvobojen predsodkov in potrebe po pripadanju določeni skupini, trupi ali klanu. Igralec mora biti neusmiljeno iskren do sebe in svoje okolice.

Danes igralci niso prisotni več samo v filmih ali gledališču, temveč tudi na družbenih omrežjih. Vam je bilo naravno, da je tudi ta del postal del vašega dela?

Igralec živi od občinstva, igra in ustvarja za občinstvo, ko ga ni, ni niti njega. Družbena omrežja ponujajo to možnost vsem, ki jih uporabljajo, meni pa so pomagala, da sem postal svobodnejši človek. V Bosni in Hercegovini se trenutno v profesionalni industriji dela zelo malo, leta pa minevajo. Meni je bilo težko čakati.

Foto: Sarajevo Film Festival