Nekaj ur pred tem, ko mu je bilo podeljeno Častno srce Sarajeva na 31. Sarajevo Film Festivalu, smo se usedli k pogovoru s Paolom Sorrentinom. Dan prej je sprejel nešteto gostov na razprodanem Masterclass-u, kjer je iskreno in z veliko humorja pripovedoval o tem, kako se je pri osemnajstih odločil za film. Takrat je, kot pravi, spoznal, da je to poklic, ki ga lahko opravljaš, kadar ne znaš početi ničesar drugega. Po vrsti mojstrovin, ki so zaznamovale življenja mnogih, ki so bili prisotni na njegovem Masterclass-u, Sorrentino še vedno trdi, da za ustvarjanje filmov ne potrebuješ posebnega znanja. Njegovo prepričanje je, da moraš imeti sposobnost razumeti čustva.
Med Masterclass-om je jasno pokazal, da je režiser, ki zna ceniti dobra vprašanja. Tako je bilo že od začetka razvidno, da si je zadal nalogo odgovoriti na čim več vprašanj občinstva, pri tem pa je jasno povedal, da bi se rad izognil generičnim vprašanjem. Le dan kasneje smo imeli posebno priložnost nadaljevati pogovor z njim, tokrat iz oči v oči. V Narodnem gledališču v Sarajevu je znameniti režiser z nami delil, kdo navdihuje njegove ženske like, zakaj politična korektnost omejuje svobodo v kinematografiji in zakaj so mu v filmih najbližje kontradiktorni liki.
J _ 01 Na Masterclass-u ste povedali, da morate imeti obsesijo z nečim, da začnete nov film. Kako veste, da je prav ta obsesija tista, ki bo sprožila naslednji projekt?
Obsesija je nekaj, kar ti je v mislih – vsak dan, znova in znova. Ko po dveh mesecih nekaj še vedno vztrajno zaposluje moje misli, si rečem – v redu, iz tega se lahko rodi film. O tem ne govorim z drugimi. Obsesija ostaja v meni. Začnem pisati in šele, ko imam scenarij, to delim s svojo ekipo.
J _ 02 Ali trenutno imate obsesijo, ki bi lahko vodila k novemu filmu?
Zdaj? Ne. Po enem filmu potrebujem obdobje letargije, preden nadaljujem naprej.
J _ 03 Sami liki so osrednji del vaših filmov, vse se začne pri njih. Kaj za vas ustvarja dober lik?
Zame so dobri liki tisti, ki niso črno-beli, temveč sivi. Tisti, ki so polni protislovij in dvomov. Tisti, ki niso popolnoma prepričani o življenju niti o sebi.
J _ 04 To se še posebej vidi pri ženskih likih v vaših filmih. Ali imate nekoga, ki vas navdihuje pri tem?
Moja mama, moja žena in moja hči. Vedno so navdih za moje ženske like.
J _ 05 Večkrat ste povedali, da dobra umetnost izvira iz trpljenja, da ne more nastati iz sreče. Ali lahko dober film tudi zdravi?
Da, a le prvih deset minut po ogledu. Takrat smo še v iluziji, da nam lahko film pomaga. Potem, ko mine tistih deset minut, film ne more več pomagati. Vrnemo se življenju, ki je večje od vsake umetnosti.
J _ 06 Kateri filmi so oblikovali vas, ko ste odraščali?
Imel sem srečo, da sem bil mlad v devetdesetih, ko sem največ gledal filme. Takrat je nastalo veliko odličnih del. Bili so Kieślowski, ameriški režiserji, kot so brata Coen, Jim Jarmusch, prvi Tarantinovi filmi … Najboljše obdobje za kinematografijo je bilo med letoma 1990 in 1997.
J _ 07 Ali današnjim filmom nekaj manjka?
Da, manjka jim svoboda. To je zelo preprosto. Današnji filmi niso svobodni. Ljudje se bojijo idej in tem, ki prevladujejo v tem trenutku.
J _ 08 Bojijo se odzivov drugih in politične korektnosti.
Tako je. Zaradi nekaterih banalnih vprašanj lahko izgubiš delo, kar pri vseh vzbuja strah. Tega strahu na začetku nisem imel. Ko sem začel, je bilo vse mogoče. Vsaka perspektiva, vsako stališče je bilo mogoče (in dovoljeno). Kritiki so obstajali, vendar zaradi slabe kritike niso bile nevarne posledice. Zdaj je drugače. Zato se danes vsi – scenaristi, režiserji, producenti – bojijo, da bi naredili napako. Naravna posledica tega je, da nisi svoboden. Nisi svoboden v tem, kaj želiš pisati ali snemati.
J _ 09 Kakšen nasvet bi torej dali mladim režiserjem, ki šele začenjajo kariero?
Točno to, o čemer sva pravkar govorila. Moj nasvet je, da se osvobodijo. Brez tega tovrstno delo ni mogoče.
Članek je prevzet s portala Journal.rs
Foto: Michael Avedon, IMDB
