Ekskluzivno za Journal: Sofia Coppola in Marc Jacobs o filmu, ki razkriva kreativni kaos modnega sveta
Kaj vaju je prepričalo, da skupaj posnameta film?
Sofia Coppola: Kot prijateljica sem želela videti njegov ustvarjalni proces v praksi in dobiti vpogled v njegovo delo – od praznega lista do končnega rezultata. Bila sem v srečnem položaju, ker sva si blizu, zato sem vedela, da se bo pred kamero počutil sproščeno in odprto. Poleg tega sem razmišljala tudi o tem, kako zabavno bi bilo raziskovati arhivske posnetke Marcovega dela skozi leta. Dejstvo, da se je približevala njegova revija za pomlad 2024, me je dokončno prepričalo, saj sem ga lahko spremljala med pripravami na revijo. V njegovem studiu sem bila že prej in vedno sem imela občutek, da ima kot oblikovalec velik kulturni pomen. Zdelo se mi je tudi pomembno, da njegovo delo zabeležimo za mlajšo generacijo ter jim pokažemo vse zanimive filme in umetnike, na katere se sklicuje pri svojem ustvarjanju.
Katere so bile vaše največje dileme, preden ste vstopili v ta projekt?
Marc Jacobs: Tudi ko sem privolil, sem še vedno čutil nelagodje, ki ga pogosto občutim tudi med ustvarjanjem lastnega dela – strah pred neznanim. Skrbelo me je, da bo vse skupaj neprijetno in nenavadno, vendar je bila za kamero Sofia, midva pa imava že vrsto let res poseben odnos. Ko sem enkrat rekel da, je to postala še ena stvar, ki sva jo lahko ustvarila skupaj. Sčasoma sem nehal razmišljati o tem, kako bom videti ali kako bom deloval pred kamero, saj sem se vedno lahko vrnil k dejstvu, da je za kamero Sofia.
Kaj vas navdihuje pri delu Sofie kot režiserke?
Marc Jacobs: Vedno so mi bile všeč Sofijine odločitve, tisto, kar jo zanima, pa se skoraj vedno izkaže za nekaj, kar zanima tudi mene. Od začetka najinega odnosa sva se povezala skozi skupne reference in medsebojno povezanost s stvarmi, ki so se dogajale okoli naju in so naju navdihovale v devetdesetih letih.
V čem se je to razlikovalo od snemanja vaših prejšnjih filmov?
Sofia Coppola: Tako kot Marcov proces oblikovanja kolekcije tudi mi na začetku nismo imeli trdnega načrta, kot ga imate pri igranem filmu, kjer obstaja scenarij. Marc in njegova ekipa sta svojo kolekcijo razvijala sproti, enako pa je delala tudi moja ekipa – na svoj način sem poskušala najti zgodbo. Že od začetka pa sem vedela, da ne želim klasičnega dokumentarca z “talking heads” intervjuji o Marcu. Prav tako sem vedela, da film ne bo imel izrazite dramatične narativne linije, zato je postal bolj raziskovanje in ustvarjanje portreta Marcovega kreativnega procesa, hkrati pa prikaz njegovega razvoja kot oblikovalca ter vplivov, ki so ga oblikovali.
Kakšen arhivski material je bil na voljo produkciji?
Sofia Coppola: V njegovi pisarni so obstajale škatle z materialom, ki jih je nekdo shranil in arhiviral, zato smo na začetku pregledovali njegov arhiv. Bilo je zelo vznemirljivo videti vse njegove skice in ponovno “obiskati” stare kolekcije.
Dokumentarec je zasnovan okoli Marcove kolekcije za pomlad 2024 – zakaj je bila ta revija pomembna za film?
Marc Jacobs: Na srečo se je to dogajalo ravno v trenutku, ko je Sofia začela snemati film, in na koncu sem na to kolekcijo zelo ponosen. Ko pogledam nazaj, imam občutek, da delim nekaj, v čemer sem res užival v procesu ustvarjanja.
Sofia Coppola: Ideja je bila, da dobimo vpogled v kolekcijo tako, da sledimo Marcu in njegovi ekipi ter opazujemo njegov proces. Marc nima vnaprej jasno oblikovanega koncepta pri ustvarjanju kolekcije, zato sem želela ujeti način, kako ga sproti razvija. Prav takrat je začel oblikovati Ready-to-Wear kolekcijo za pomlad 2024, moj brat Roman pa je prinesel kamero in imeli smo majhno tonsko ekipo. Nekatere dni sem prišla sama z manjšo kamero in spremljala Marca ter njegovo ekipo skozi različne faze procesa. Zelo mi je bilo všeč opazovati vse pogovore o drobnih detajlih.
Marc Jacobs: Joseph Carter, kreativni direktor moje ženske Ready-to-Wear linije, je pomemben del mojega poslovnega življenja in se je zelo zbližal s Sofio, saj je bil z njo pogosto v studiu in med pripravami. Celotna ekipa se je ob njej počutila sproščeno, zato nihče ni bil negotov ali pod pritiskom pred kamero – vsi smo bili zelo odprti in sproščeni.
Dokumentarec prikazuje tesnobo iz minute v minuto v zakulisju modne revije tik pred začetkom … kako je bilo snemati Marcovo tesnobo in ranljivost v teh prizorih?
Sofia Coppola: Ta del snemanja mi je bil zahteven, saj še nikoli prej nisem bila v zakulisju modne revije. Običajno sedim v občinstvu, zato je bilo čudovito opazovati odštevanje, ki deluje skoraj kot gledališče, in vznemirljivo videti, kako vsi detajli prihajajo na svoje mesto, pa tudi način, kako povezuje The Supremes in Mrs. Robinson iz filma The Graduate kot ključne reference. Zelo rada opazujem, kako Marc Jacobs vzame reference in jih preobrazi v nekaj popolnoma svojega.
Marc Jacobs: Modne revije so nore, ker gre za ogromno produkcijo in zahtevajo ogromno dela za nekaj, kar se zgodi v živo in traja le nekaj minut. Čas je vse. Ali uspeš ali ne. Ko zdaj pogledam nazaj na kolekcijo in lahko bolj realno ocenim, kaj se je dogajalo v zakulisju, je ta revija dejansko potekala precej gladko. Takrat pa je delovalo kot katastrofa. Imeli smo te neverjetne lasulje, ki jih je naredil Duffy za dekleta, in te je bilo treba namestiti pred oblačenjem, ker oblačil ni bilo mogoče potegniti čez njih. Poleg tega sem človek, ki želi, da se vse začne točno ob uri, zato je nastala panika zaradi nekaj lasulj, ki niso bile dobro pritrjene na glave modelov. V moji glavi je bilo tako, da če lasulje niso popolne, bo šlo vse narobe.
Se spomnite, kdaj sta se prvič srečala?
Marc Jacobs: Delal sem Grunge kolekcijo za Perry Ellis in Sofia Coppola je v studio prišla s svojo mamo Eleanor. Spomnim se, da sva se takoj povezala, ko sva se spoznala. Preprosto mi je bila všeč in jaz sem bil všeč njej. Zanimale so jo stvari, ki sem jih ustvarjal, in bila je vesela, da je spoznala nekoga, ki ustvarja stvari, s katerimi se lahko poistoveti in jih lahko tudi nosi.
Sofia Coppola: To je bilo leto Grunge kolekcije, ki je pomenila ključen trenutek v njegovi karieri. Živela sem v Kaliforniji, vendar me je mama odpeljala v New York, da bi videla njegova oblačila.Bila je presenečena, kako hitro sva se povezala, vendar med ljudmi, ki imajo radi modo, obstaja skupen jezik. Povezovala pa naju je tudi ista glasba in umetnost, ki sva ju imela rada.
Kako je izgledalo vajino prijateljstvo v zgodnjih letih?
Sofia Coppola: Zanimale so naju iste stvari in od tam se je vse začelo. Najine poti so se križale vsakič, ko sem prihajala v New York, z leti pa sva postala vse bližja, tudi zato, ker sva imela veliko skupnih prijateljev, kot je bila tudi Anna Sui, ki je bila takrat prav tako blizu Marcu.
Marc Jacobs: Brez pretirane mistifikacije obstaja neka čudna magnetna sila, ki združuje ljudi podobnega senzibiliteta. Mislim, da je prav ta ustvarjalna energija takrat povezovala veliko ljudi v New Yorku.
Downtown New York, pred mobilnimi telefoni in internetom, je imel poseben kulturni trenutek okoli ulice Lafayette. Kaj je bilo tako posebnega v tistem času in prostoru?
Sofia Coppola: Vedno je bilo vznemirljivo biti v New Yorku v zgodnjih devetdesetih. Kim Gordon in Thurston Moore sta bila dobra prijatelja in del tega kroga. Pomagala sem Kim pri X-Girl modnih revijah, ona pa je veliko sodelovala z Marcom. Beastie Boys so imeli studio v bližini in ljudi si na ulici nenehno srečeval spontano. Marc Jacobs je res sprejemal kulturo downtown scene, ki ga je obdajala, in že takrat je navdihoval mlade ljudi, da so bili drugačni in da se niso poskušali prilagajati.
Kako je bilo vrniti se v desetletje, ki vaju je oba oblikovalo?
Sofia Coppola: Sem velika oboževalka Marca, zato imam občutek, da so bili vsi pomembni trenutki mojega mladostnega življenja povezani z nošenjem njegovih oblačil. Ta so mi pomagala oblikovati mojo žensko identiteto. Skozi leta je bil pomembna figura v mojem življenju, zato je bil povratek v devetdeseta in opazovanje njegovega prehoda v Louis Vuitton izjemno vznemirljivo obdobje za modo.
Dokumentarec raziskuje vajin ustvarjalni odnos in skupne interese, kot je sodobna umetnost …
Sofia Coppola: Vedno me zelo navdihujejo pogovori z Marcom in način, kako se navduši nad stvarmi, ki jih ima rad. Od njega sem se veliko naučila in mislim, da je izjemno, da je skozi svojo kariero delal vse te umetniške sodelave, ki danes delujejo povsem samoumevno, a ko je bil pri Louis Vuitton, je bil pravi inovator. Oba sva oboževala Richarda Princea, in ko je Rachel Feinstein prišla oblikovat scenografijo za eno od njegovih revij, je to postalo še eno pomembno prijateljstvo v mojem življenju.
Zelo sta si podobna, a v čem se razlikujeta?
Marc Jacobs: Sofia Coppola ima poseben način bivanja in izražanja, ki je zelo drugačen od mojega. Jaz sem nagnjen k pretiravanju in dramatiziranju, ko pokažem zanimanje ali razočaranje, ona pa je neverjetno sproščena. Vsak, ki jo pozna ali je videl njeno delo, vam bo rekel, da je ena najbolj umirjenih oseb na svetu.
Razlika v tem, kako reagirava na stvari, ki jih delava ali imava rada, je lahko ogromna. Jaz bom rekel nekaj v smislu: “Ali ni TO NEVERJETNO, kar lahko vidimo ali naredimo?”, medtem ko je Sofia vedno precej bolj mirna in zadržana. Obstaja kontrast med nama, ker lahko imava rada iste stvari, vendar se nanje odzivava povsem različno.
Spomnim se, ko sem prišel na snemanje filma Marie Antoinette, kjer je bilo 300 statistov, dež je skoraj začel padati, vsi so hodili naokoli v kostumih in napudranih lasuljah, francoski producenti so kričali, Sofia pa je povsem sproščeno govorila o Thomasu (Marsu, svojem bodočem možu), novi ljubezni svojega življenja. Bila je tako mirna in sproščena in nikoli je nisem videl drugačne.
Film se dotika tudi Marcovega družinskega življenja v New Yorku, ki je v mnogih pogledih oblikovalo njegovo estetiko.
Marc Jacobs: Oboževal sem, kako je izgledala moja babica in kako se je oblačila. Takrat morda nisem imel besed za to, a sem to zagotovo čutil. S seboj me je vodila v trgovine, k frizerju in na kosila. Deloma me je vzgajala moja babica in imel sem z njo odnos, ki je bil drugačen od odnosa z ostalimi člani družine, s katerimi že desetletja nisem blizu. Imela sva posebno povezanost in od nje sem zelo zgodaj naučil, kako pomembno je imeti eno ali dve dobri stvari, namesto desetih povprečnih. Naučila me je ceniti lepe stvari. Še danes pazim, da so moja oblačila urejena, zapeta in obešena na obešalnike, vendar to presega samo oblačila – to je vsakodnevna praksa, ki me jo je naučila.
Sofia Coppola: Mislim, da je to del tistega, kar vsem umetnikom pomaga najti svoj izraz, in navdihujoče je opazovati, kako ljudje izkušnje iz otroštva pretvarjajo v svojo umetnost. Vedela sem, da so boleče izkušnje iz Marcovega odraščanja oblikovale njega in ga naredile takšnega, kot je, in želela sem se tega dotakniti, vendar brez pretiranega vdiranja – kot v nekem posebnem intervjuju Barbare Walters. Če pogledate njegove vplive, je bila njegova babica ključna figura, saj je v težkem obdobju otroštva odšel živet k njej.
Sofia Coppola, pred nekaj leti ste izdali knjigo Archive. Ali vas je vračanje k spominom pri delu na tem projektu navdihnilo pri nastanku ali strukturi tega dokumentarca?
Sofia Coppola: Rada ustvarjam kolaže in scrapbooke, in tudi filmu sem pristopila na enak način kot tej knjigi – skozi kolaž in montažo. Moj montažer Chad Sipkin, s katerim sem že prej delala modne video projekte, mi je pomagal oblikovati smer filma tako, da sva se oddaljila od klasičnega narativnega sloga. Želela sva nekaj, kar deluje kot impresionistični portret Marca Jacobsa. Ko gledate film, dobite občutek, kakšen je v svojem svetu, medtem ko ustvarja.
Sofijin izbor statičnih vizualov (kot so fotografije iz serije Teenage Josepha Szaba), ki spremljajo raznolike modne reference Marca, deluje skoraj enciklopedično …
Marc Jacobs: Mislim, da se ravno tu vidi, kako sorodni duši sva. Spomnim se, da sem zgodaj v najinem prijateljstvu šel k njej v Los Angeles in na steni je imela plakat Fiorucci. Fiorucci je bil moje najljubše mesto v New Yorku in celo poletje 1979 sem tam preživel tako, da sem vsak dan hodil tja. To, da je to pomenilo toliko tudi Sofii, mi je bilo zelo pomembno.
Sofia Coppola: Očitno sem velika ljubiteljica fotografije, zato je bilo pri tem projektu pomembno, da Marcovo življenje prikažemo na način, ki spominja na New York sedemdesetih in osemdesetih let. Nismo imeli konkretnih posnetkov njegovega otroštva ali njegove babice v Bergdorfu, ki sta bila velika vpliva na njegovo modo, zato smo morali te trenutke iz njegove mladosti sestaviti z vizualnimi referencami, ki filmu dajejo emocijo in globino.
Na koncu filma je nežen in intimen trenutek, ko je Marc v pižami jutro po veliki reviji, vidva pa skupaj povzameta vse, kar se je zgodilo, kar še dodatno utrdi vajino prijateljstvo …
Sofia Coppola: Marc Jacobs je zelo iskrena oseba in v preteklosti ga je po reviji res pogosto prevzelo slabo razpoloženje, a se je skozi čas in izkušnje naučil, kako se s tem soočati. Ustvarjalni ljudje gredo skozi podobne vzpone in padce. To, kar Marcova prijateljica Lana Wachowski imenuje “Post Art Done” padec, me je vedno zanimalo pri nekom, ki deluje v povsem drugi disciplini, a deli enako senzibilnost. Kot mlajša umetnica se spomnim, da sem tudi sama doživljala podobna obdobja po koncu filma – vsi odidejo in ostaneš sam z montažno sobo. V tem je neka tolažba in občutek skupnosti, ker je ta izkušnja univerzalna za ustvarjalni proces.
To je vaš prvi dokumentarni film. Kako vas je ta izkušnja izzvala kot režiserko?
Sofia Coppola: Rada imam načrt in to, da v nekaj vstopim z jasnim občutkom, kaj bom delala, a tukaj ni bilo scenarija, hkrati pa sem čutila pritisk, da ustvarim nekaj dobrega, ker gre za Marca Jacobsa. A hkrati je bilo vznemirljivo biti del procesa, kjer smo imeli toliko svobode, da lahko počnemo, kar želimo – da dokumentarcu pristopimo na bolj abstrakten in impresionističen način, da se igramo s podobami, jih mešamo in ustvarjamo vtis o Marcu, ne da bi bilo vse preveč dobesedno ali konvencionalno, ker on tak ni. Želela sem ustvariti občutek o Marcu, ki je zvest temu, kar vem o njem in njegovem delu. Mislim, da je v filmu veliko ljubezni in iskrenosti.
Foto: Press
