Najbolj gledan film na Netflixu: Thrash je trash, ampak morda je dejansko boljši, kot se zdi

Če gre soditi po prvih odzivih občinstva in kritike, si Thrash že zdaj zagotavlja svoje mesto v kategoriji filmov, ki bodo živeli dlje skozi razprave kot skozi ocene. Gre za naslov, ki zavestno ali nezavedno balansira na meji med žanrskim neuspehom in estetsko zanimivim campom.

Novi survival triler režiserja Tommyja Wirkole, avtorja, ki se je že prej poigraval z mejami grozljivke in ironije v naslovih Dead Snow in Violent Night, je prispel na Netflix, potem ko je bil prvotno zamišljen kot kino naslov. Že ta sprememba distribucije nakazuje določen premik v percepciji projekta, od potencialnega mainstream hita do vsebine, ki bolje deluje v digitalnem okolju, kjer občinstvo pogosteje sprejema žanrsko ekscesnost.

To tezo potrjujejo tudi številke. Uspešno se je uvrstil med Top 10, trenutno pa vodi tudi lestvico najbolj gledanih filmskih naslovov pri nas.

Tako slabo, da pomislite, da je morda vendarle dobro

V glavnih vlogah so Phoebe Dynevor, Whitney Peak in Djimon Hounsou, zgodba pa je natanko to, kar pričakujete (in še malo več). Spremlja majhno obalno mesto, ki ga prizadene uničujoč orkan pete kategorije, vendar prava grožnja nastopi šele, ko poplava prinese, nič manj kot, lačne morske pse. Da, zveni kot nekaj med Jaws in Sharknado, in to je pravzaprav najbolj natančen opis.

Na ravni narativa Thrash ne skriva svojih vzorov. Struktura filma se jasno naslanja na večkrat viden model, izolirana skupnost, grožnja iz vode in postopna eskalacija napetosti, vendar je tukaj ta model multipliciran do skoraj parodične ravni. Z uvedbo orkana kot vzporednega vira katastrofe film gradi dvojno grožnjo, naravno silo in predatorski instinkt.

Vizualno se film opira na jasno artikulirano prostorsko dramaturgijo, v kateri poplavljeno mesto ne deluje več kot klasičen urbani organizem, temveč kot fragmentiran, vertikalno plasten vodni labirint. Čeprav scenarij ostaja relativno linearen, prav ta prostorska nestabilnost vnaša določeno mero inventivnosti v akcijske sekvence, ki se ne zanašajo le na montažo in učinek, temveč tudi na občutek nenehno spreminjajoče se orientacije v prostoru.

Zavestna trash estetika ali …?

Film je, realno, čisti trash. Dialogi so predvidljivi, liki ploski, scenarij pa poln na videz naključnih zapletov. A prav tu pridemo do zanimivega dela. Thrash morda ni tak po naključju. V kontekstu režiserjevega opusa, ki vključuje dela, nagnjena k ironiji in žanrskemu pretiravanju, je težko prezreti možnost, da je namerno oblikovan kot resen film, ki se zaveda svoje absurdnosti.

Prav ta izvedba, kjer liki nikoli ne postavijo pod vprašaj bizarnosti situacije, ustvarja prostor za dvojno branje. Po eni strani je film poln klišejev in narativnih bližnjic, po drugi strani pa je to prenaglašenost mogoče brati kot komentar na same žanrske konvencije. Negativne kritike in nizke ocene ne presenečajo. Še posebej, če film gledate znotraj standardnih kriterijev kakovosti. Vendar pa ima Thrash v sodobnem streaming okolju, kjer občinstvo vse pogosteje išče vsebine, ki so hkrati zabavne in primerne za komentiranje, realen potencial za sekundarno življenje. Pa tudi za to, da obstane v določenih krogih, ki cenijo treš izraz, kot eden boljših naslovov.

Članek je prevzet s portala Journal.hr

Foto: IMDb