Od ideje do zvoka: glasbena ustvarjalka Maja Šebenik – Sheby o nastajanju novega albuma Umami

Na sodobni slovenski glasbeni sceni, ki se še vedno giblje med jasno razmejenima poloma alternative in popa, Maja Šebenik – Sheby zaseda pozicijo, ki je hkrati vmesni prostor in manifest. Njena kariera se ni razvijala linearno – od šolanega glasu k varni žanrski identiteti – temveč obratno. Od instinktivnega ustvarjanja k zavestnemu oblikovanju izraza. Prav v tem obrnjenem zaporedju se skriva ključ do njene avtorske integritete.

Sheby pripada generaciji, ki se je glasbe učila z gledanjem, vpijanjem in doživljanjem skozi vizualno kulturo, a je sčasoma zgradila odnos do zvoka, ki presega zgolj estetsko privlačnost. Njeno ustvarjanje temelji na napetosti med introspekcijo in energijo, med osebnim fragmentom in konceptualno celoto. Eklektičnost pri njej ni slogovni okras, temveč metoda dela – način, kako združiti na videz nezdružljivo, da lahko v eni pesmi sobivata ranljivost in upor, pop senzibilnost in eksperimentalna drznost.

V času, ko regionalna scena vse bolj sprejema avtorsko avtonomijo in produkcijsko samostojnost, Sheby gradi model umetnice, ki ne pristaja na vnaprej določene okvire. Njena glasba ne išče pripadnosti žanru, temveč prostor in v tem prostoru vztraja pri avtentičnosti kot vrednoti, ne kot trendu. Povod za pogovor je njen novi album Umami.

Tvoja glasbena pot se je začela v skupinski formaciji, danes pa si kot avtorica popolnoma samostojna. V katerem trenutku si začutila, da si resnično našla svoj zvok?

Ko sem bila mlajša, me je h glasbi bolj vleklo nastopanje, prepoznavnost in naivno sanjarjenje. Do glasbe nisem imela takšnega odnosa, kot ga imam danes. Pri meni je bilo pravzaprav obratno, kot naj bi bilo običajno – najprej sem začela ustvarjati glasbo, šele nato sem se začela izobraževati in poslušati kaj več kot le MTV hite. Že od samega začetka pa je bil moj ustvarjalni vzgib eksperimentiranje. Rada imam nasprotja, rada združujem nezdružljivo in skozi to eklektičnost iščem svoj zvok. Rekla bi, da sem s takšnim pristopom začela že pri ustvarjanju svojega prvega albuma, pred desetimi leti.

Tvoja glasba balansira med popom, R&B-jem in urbanimi vplivi. Ti je žanr omejitev ali zgolj izhodiščna točka?

O žanru razmišljam zelo malo. Kategorizacija glasbe je, tako kot pri kateri koli drugi stvari, logična in potrebna, vendar k ustvarjanju pristopam bolj z notranjim občutkom kot z žanrskim znanjem. Žanr mi nikoli ne predstavlja izhodiščne točke, vsaj do zdaj ni bilo tako. Najprej napišem pesem, potem pa sledi vse ostalo.

V svojih pesmih pogosto deluješ zelo osebno in čustveno razgaljeno. Kako pomembno ti je, da publika prepozna tvojo ranljivost, in koliko želiš del intime ohraniti samo zase?

Besedila so res v veliki meri osebna in zelo intimna, ravno pri tem albumu pa sem ugotovila, da veliko stvari, ki jih napišem, razumem šele kasneje. Skozi besedila pišem o občutkih, ki jih še nisem povsem ozavestila ali si jih sicer ne priznam. Pri pisanju lahko grem globlje. Med pisanjem pesmi še ne razmišljam o tem, da jih bodo poslušali drugi, zato nisem obremenjena s tem. Zdi se mi, da je ta neobremenjenost v ustvarjalni fazi ključna za nastanek avtentične glasbe. Ko pa pesem prvič pokažem komu drugemu, se vedno počutim zelo ranljivo in takrat kritike ne sprejemam najbolje. Čez čas pa se ta občutek umiri in se lahko distanciram, tako da sem ob izdaji pomirjena. Pišem na način, ki poslušalcu pušča veliko prostora za interpretacijo, zato v tem smislu ohranjam nekatere “detajle” zase, emocija pa je razgaljena.

Bile smo navdušeni nad tvojo modno znamko I Have No Focus in zdaj je jasno, da imaš močno vizualno identiteto – spoti, slog, estetika. Kako premišljeno gradiš ta vizualni narativ in kaj ti je pomembnejše: zvok ali podoba?

Hvala! Pri ustvarjanju vizualij sem zelo premišljena in obožujem, kako ta del dopolnjuje zvok ter celotno izkušnjo glasbe. Mislim, da je celotna naša generacija zaradi MTV-ja glasbo doživljala skozi videospote, in tudi mene je to zaznamovalo. Že ob nastajanju glasbe razmišljam o vizualni podobi. Zgodilo se je že, da sem imela prvo idejo za videospot in glede na videospot napisala glasbo. Zame se ta dva svetova povsem prepletata, a če moram izbrati, je vedno na prvem mestu zvok. Pri vizualijah pa si želim več sodelovanja z drugimi ustvarjalci. Za album Umami je vizualno podobo ustvaril Nejc Prah, in sama si ne bi mogla predstavljati boljše naslovnice.

Novi album je tu – v čem se bo razlikoval od dosedanjih singlov? Prinaša bolj zaokroženo zgodbo ali gre še vedno za osebne fragmente?

Album nosi naslov Umami. Konceptualno raziskuje peti okus – tistega, ki združuje vse ostale. Gre za zaokroženo zgodbo, ki pa je precej razgibana in prepleta različne glasbene sloge ter zvočne in čustvene krajine. Bi pa rekla, da je album čustveni vrtiljak, tako da je v tem smislu skupek osebnih fragmentov, kar je tudi smiselno glede na naslov albuma. Singli iz albuma, ki so že izdani, dobro predstavljajo celoto, saj so med seboj zelo raznoliki, prav ta raznolikost pa je poanta albuma.

V kakšnem čustvenem in življenjskem obdobju je nastajal novi album? Bi rekla, da je bolj introspektiven ali usmerjen v energijo in upor?

Album je nastajal v zame precej težkem obdobju, hkrati pa je bilo veliko lepega. Vsega po malem in zelo intenzivno. V času nastajanja sem se naučila glasbene produkcije, tako da je bil proces povsem nov in sam po sebi navdihujoč. Nastajal je skozi daljše obdobje, zato sem si vzela čas in album dokončala premišljeno. Rekla bi, da so besedila v večini zelo introspektivna, zvok pa je usmerjen v energijo in upor, tako da združuje oboje.

Kako danes vidiš slovensko glasbeno sceno – ali ponuja dovolj prostora mladim avtoricam za eksperimentiranje in gradnjo avtentičnega izraza?

Mislim, da mladi vedno več poslušajo slovensko glasbo, kar odpira prostor za eksperimentiranje in avtentičnost. Scena sama po sebi nekaj prostora ponuja, veliko si ga pa moraš izboriti sam. Predvsem si želim videti več ženskih izvajalk in glasbenic ter večjo žanrsko raznolikost. Za manjši trg, kot je slovenski, je specifično, da je velik prepad med alternativo in popom. Sama se tako vedno znajdem nekje vmes, kar je hkrati izziv in prednost.

Če bi se morala kot umetnica opisati v enem stavku – brez žanra in brez etiket – kako bi se glasila ta poved?

Sem umetnica, ki z eklektičnim pristopom in introspekcijo ustvarja čustveno intenzivno in zvočno drzno glasbo.