Jakov Jozinović predstavlja svoj prvi singel: “Želim mirno glavo, dobre ljudi okoli sebe in pesmi, ki bodo živele dlje od mene”

Njegov vzpon v zadnjem letu je težko razložiti s klasičnimi merili. Brez enega samega avtorskega singla je Jakov Jozinović razprodal Tvornico kulture v desetih minutah. V Beogradu je šel še korak dlje – pet zaporednih dni je napolnil Sava Center, in to zgolj z močjo interpretacije, glasom ter tistim neulovljivim “nekaj”, kar občinstvo začuti, še preden to uspejo opisati besede. Pri komaj 19 letih mu je uspelo združiti starošolsko emocijo in novo logiko viralnosti. Njegovi nastopi so milijone prikovali na zaslone prav zato, ker so zveneli kot povratek k nečemu iskrenemu, hkrati pa delovali kot del popolnoma novega, digitalnega časa.

Težko je natančno določiti, kdaj se je vse skupaj začelo, je pa povsem jasno, da danes Jakov svojo kariero postavlja na novo, višjo raven. Pred nami je njegova prva avtorska pesem Polje ruža – prvi izmed projektov, s katerimi se bo predstavil svoji hitro rastoči publiki.

Spoj vintage senzibilitete in moderne intimnosti

V njegovih besedah se čuti mladostna iskrenost – taka, ki ne igra samozavesti, a se tudi ne umika pred sanjami. Ujamemo ga v trenutku, ko pogumno sprejema izziv, kako ostati zvest sebi sredi vrtinca, ki se je sprožil čez noč. Jakov Jozinović je morda še vedno novo ime na sceni, a energija, ki jo nosi, deluje kot preplet dveh svetov: tistega starega, romantičnega, v katerem se glasba rojeva iz občutkov, in novega digitalnega, kjer emocija potuje viralno – skozi zaslone, algoritme in občinstvo, ki ga začuti v trenutku.

Danes, ko izdaja svojo prvo avtorsko pesem in vstopa v novo fazo kariere, ta spoj postaja še bolj izrazit. Prav zato je tudi naše snemanje sledilo tej zgodbi ter ujelo preplet vintage občutka in sodobne intimnosti.

V pogovoru nam zaupa, da je bila glasba zanj od nekdaj pot – tiha, a stalna gotovost, ki ga spremlja vsakič, ko stopi pred mikrofon. Spregovori o viralnem uspehu svojih videov in nastopov, pa tudi o vznemirjenju ob ustvarjanju avtorskih skladb. Jakov razkrije, kaj zanj pomeni pustiti sled – ne le skozi uspešnice, temveč skozi občutke, ki jih ljudje odnesejo domov, in spomine, ki ostanejo z njimi.

Prepuščamo mu besedo …

• Kaj meniš, da je bilo ključno pri tem, da so tvoji nastopi in video posnetki ujeli algoritem in občinstvo – sreča, strategija ali nekaj tretjega?

Mislim, da gre za preplet več stvari, a če moram izbrati eno – iskrenost. Nismo načrtovali nobene strategije ali taktike. Snemali smo, ker sem rad pel. Ljudje začutijo, kdaj je nekaj resnično in ne ustvarjeno zaradi rezultata. Sreča je vedno del enačbe, a zdi se, da je bila emocija tisti ključni element.

• Kako ti osebno doživljaš ta “hype”: kot priznanje, kot izziv ali kot nekaj tretjega?

Malce vsega. Lepo je videti, da to, kar počneš, najde pot do ljudi. A hkrati je tu tudi izziv: ostati zvest sebi in se ne izgubiti v vsej tej naglici. Včasih ta “hype” dojemam kot ogledalo – potisne me k temu, da delam bolje, bolj poglobljeno in bolj iskreno.

• Ali obstaja trenutek, ko priljubljenost postane bolj obveznost kot dar? Kako se s tem spopadaš?

Seveda. Včasih je čudovito, drugič pa začutiš breme pričakovanj. Ko vsega postane preveč, si glavo očistim s tišino … sprehodom, vodo, vožnjo z avtom, trenutki brez telefona. In z razgovori z ljudmi, ki me poznajo še iz časa pred vsem tem.

• Kako definiraš notranji mir v svetu, kjer sta pozornost in pričakovanja nenehno usmerjena nate?

Zame je notranji mir trenutek, ko sem lahko iskren s samim seboj – brez potrebe po dokazovanju in brez pritiska, da moram biti popoln. To je kratko, a dragoceno stanje, v katerem preprosto obstajaš in dihaš.

• Kako si vedel, da je glasba tvoja pot in ne le hobi ali prehodna faza?

Pravzaprav nisem doživel enega velikega trenutka spoznanja. Bila je tiha gotovost, ki se je vedno znova vračala, tudi ko sem poskušal biti racionalen in izbrati varnejše poti. Vsakič, ko sem stopil pred mikrofon, sem začutil nekakšen mir, kot da se vse postavi na svoje mesto.

• Kdo ti je največja opora na tvoji poti?

Družina je vedno na prvem mestu. Drži me pokonci in me spominja, kdo sem. Seveda pa tudi moja ekipa – kot druga družina, ljudje, ki verjamejo vame prav toliko kot jaz v njih.

• V zadnjih mesecih si v mestu zelo iskan. Kateri dogodek ali srečanje te je v tem času najbolj ganilo?

Bilo je veliko lepih trenutkov, a en mi je še posebej ostal v spominu – na enem nastopu mi je pristopila deklica in mi povedala, da ji je moja izvedba pomagala prebroditi težko obdobje. Takšni trenutki dajejo vsemu pravi smisel.

• Ali te kdaj preplavi strah, da bo trenutna priljubljenost minila, preden boš s svojo glasbo pustil trajen pečat?

Če rečem, da ne, bi lagal. A se trudim, da tega strahu ne hranim in ga ne dopuščam, da me ovira.

• Kaj zate pomeni pustiti pečat?

Za mene pečat ni le uspešnica, ki jo vsi poznajo. To je občutek, ki ga nekdo odnese domov po tem, ko te posluša. Če čez deset let nekdo reče: “Ta pesem mi je rešila življenje” ali “Ob tej sem odraščal” – to je pravi pečat.

• Ko zapoješ priredbe, koliko se počutiš svobodnega in koliko omejenega?

Svoboda in omejitev gresta z roko v roki. Priredba nosi čustva nekoga drugega, njihov svet. A hkrati, ko nekaj zapojem, del te pesmi postane moj. Trudim se spoštovati izvirnik, a dodati tisto noto, ki je moja.

• Ali te je strah predstaviti avtorsko glasbo občinstvu? Ali prevladuje navdušenje?

Seveda me je strah. Ko nekaj ustvariš sam, se pred ljudmi razkriješ. A mislim, da je navdušenje močnejše. To je trenutek, ko končno pokažeš, kdo si, ne samo kaj znaš zapeti.

• Ko ugasneš vse luči, odstraniš publiko in telefone, kaj te zares osrečuje?

Majhni, preprosti trenutki. Smeh z ljudmi, ki jih imam rad, mir v glavi, sprehod ob morju, glasba, ki jo poslušam samo zase. In občutek, da se lahko naslonim na nekoga in da se lahko nekdo nasloni name.

• Za konec, kaj si želiš, da ti prinesejo prihajajoča leta?

Mirno glavo, dobre ljudi okoli sebe in pesmi, ki bodo živele dlje od mene. Ter da vse, kar se mi dogaja, ostane veselje in ne breme.

Prvi singel: Polje ruža

Pesem Polje ruža je nastala v sodelovanju z vrhunskim timom – Matijo Cvekom, ki je avtor besedila in glasbe, ter Filipom Vincekom in Markom Palametom, ki sta poskrbela za aranžma in produkcijo. Polje ruža nosi čustveni naboj, vokalno eleganco in glasbeno zrelost, zaradi katerih je Jakov v rekordnem času postal eno največjih novih imen. Jakov ne skriva, koliko mu pesem pomeni:

»Za mene je ta pesem velik korak naprej, saj prvič delim nekaj, kar je popolnoma moje. Polje ruža nosi emocije in izkušnje, ki sem jih dolgo čuval. Publika me spremlja od prvega dne in čutim veliko hvaležnost. Verjamem, da bodo začutili iskrenost, ki smo jo vložili v vsak detajl.«

Singlu sledi videospot, ki še dodatno poudari čustvenost pesmi. Posneli so ga v Zagrebu pod režijo Danka Šimunovića in Pave Eleza, minimalističen, a zelo močan. Vsak kader, barva in gib so zasnovani tako, da izpostavijo najpomembnejše – zgodbo, ki jo Jakov prvič pripoveduje brez filtrov in kompromisov. Pesem Polje ruža je na voljo na vseh priljubljenih pretočnih platformah.

Članek je prevzet s portala Journal.hr.

Foto: Denis Butorac
Video: Danko Šimunović
Stilistka: Ana Nikačević
Asistent stilistke: Luka Ščrbak
Umetnine: Hana Hanak
Pohištvo: Trika
Grafično oblikovanje: Ana Bodrožić
Socialna omežja: Dorotea Gubić