Sedem let tišine. Toliko časa je Lily Allen potrebovala, da se je spet oglasila. Ne kot nekdanja pop ikona z britanske scene, temveč kot ženska, ki je preživela vihar in ga pretvorila v umetnost. Po razvezi, selitvah med Londonom in New Yorkom ter letih, v katerih je molčala, se je vrnila z albumom West End Girl. Gre za delo, ustvarjeno v le desetih dneh, polno surove iskrenosti, jeze in humorja, ki meje med osebnim in umetniškim zabriše skoraj do neprepoznavnosti.
West End Girl ni le album o koncu zveze. Je zgodba o ženski, ki si upa pogledati svojo bolečino naravnost v oči in jo spremeniti v nekaj, kar zveni kot zmagoslavje.
Poplava čustev, zapakirana v britanski sarkazem
Prva pesem, ki nosi enak naslov kot album, poslušalca takoj potegne v pripoved. Allen jo začne skoraj dokumentarno s posnetkom pogovora prek Zooma, kjer ji partner predlaga odprt zakon. Iz tega trenutka, polnega nelagodja in tihega šoka, ustvari umetniški prizor, v katerem se prepletata sarkazem in bolečina. Njena glasba ni obupan krik, temveč spretno režirana izpoved, ki razkriva, kako se sodobna ljubezen pogosto sprevrže v čustveni labirint.
V nadaljevanju se album razpira kot poglavja romana, v katerem spremljamo pet stopenj žalovanja, od zanikanja do sprejetja. Pesmi, kot je Madeleine, razkrivajo ozadje razpada njenega zakona z igralcem Davidom Harbourom. V besedilu, ki se poigrava z realnostjo in fikcijo, Allen govori o tem, kako je pristala v dogovoru o odprtem zakonu, ker je želela ohraniti mir, a je ta odločitev prinesla več bolečine kot svobode.
Ljubezen, izdaja in soočenje s seboj
Eden najmočnejših trenutkov albuma je pesem Pussy Palace, ki zveni kot hkrati pop provokacija in osebna razkritja. V njej Allen opisuje, kako je v partnerjevem newyorškem stanovanju, tistem, ki ga je sam imenoval svoj “dojo”, našla dokaze njegove nezvestobe. Strokovnjaki opozarjajo, da takšne zgodbe ne pritegnejo le zaradi senzacionalizma, ampak ker poslušalce soočijo z realnimi čustvi izgube in izdaje, ki jih vsakdo razume na svoj način.
V tej pesmi je slišati tudi droben, a pomenljiv glasbeni detajl. Motiv iz serije Stranger Things, v kateri igra prav njen bivši partner. S tem se Allen subtilno poigra z ironijo in v pop kulturo vpiše svojo osebno zgodbo.
Kronika razpada, a tudi ponovnega rojstva
Čeprav West End Girl govori o razpadu zakona, ne deluje kot jadikovka. Nasprotno. Album zveni kot duhovita, ostra in pogosto sarkastična analiza odnosa, ki je propadel. Pesmi, kot sta Nonmonagamummy in Dallas Major, razkrivajo ranljivost, a tudi zavedanje, da bolečina lahko postane izvor moči. V slednji Allen poosebi drugo identiteto, žensko, ki poskuša znova najti sebe na zmenkih, a v resnici išče pot nazaj k lastni vrednosti.
Album deluje kot zaključek nekega življenjskega kroga. Zaključna pesem Fruityloop se navezuje na njen pretekli hit It’s Not Me, It’s You in tako simbolno zapre poglavje, ki ga je začela pred več kot desetletjem.
Glas, ki ne išče opravičila
Strokovnjaki ocenjujejo, da je West End Girl eden najiskrenejših albumov leta. Lily Allen na njem dokazuje, da ženska lahko pove svojo zgodbo brez filtra in brez potrebe, da bi jo ublažila za udobje drugih. V nasprotju z mnogimi sodobnimi pop albumi, ki skušajo uravnotežiti obe strani, Allen jasno pove, kdo je odgovoren in zakaj se ne bo več opravičevala.
V tej neposrednosti se skriva resnična moč albuma. V njem ni le pripovedi o razvezi ali slavi, ampak dokument o preživetju. Je dokaz, da lahko iskrenost postane orodje osvoboditve.
Lily Allen, znova v svoji najboljši različici
West End Girl je veliko več kot le vrnitev po sedmih letih. Je zrel, samozavesten in čustveno nabit portret umetnice, ki je končno vzela vajeti svoje zgodbe v svoje roke. Kritiki ga primerjajo z Beyoncéjinim Lemonade, vendar v britanski, suho duhoviti različici, ki bo še posebej blizu ženskam, ki so že preživele svoje “razpoke”.
Lily Allen se je s tem albumom ne le vrnila na glasbeno sceno, vrnila se je k sebi. V svetu, ki še vedno pogosto zahteva, da ženske molčijo o svoji bolečini, je West End Girl drzen opomnik, da glasnost včasih pomeni svobodo.
Foto: IG @lilyallen
