Štiri sestre. Trije kontinenti. Ena tragedija.
Sestra ni prijateljica. Ne izberete druga druge, ni obdobja, v katerem bi se skrivaj opazovale. Del ste druga druge od samega začetka, je uvodni stavek romana Blue Sisters. Kot že samo ime pove, zgodba spremlja tri sestre, čeprav so bile nekoč štiri. Najstarejša je Avery, uspešna odvetnica, ki s svojo ženo živi v Londonu. Sledi Bonnie, ki se je po koncu boksarske kariere preselila v Los Angeles, kjer dela kot varnostnica. Tretja sestra je bila Nicky, ljubljena učiteljica, ki se je po letih trpljenja z endometriozo po nesreči predozirala s protibolečinskimi zdravili. Najmlajša je Lucky, manekenka in ljubiteljica zabav, ki živi v Parizu.
Leto dni po Nickyjini smrti se tri sestre vrnejo v rodni New York, da bi preprečile prodajo stanovanja, v katerem so odraščale in v katerem je njihova sestra umrla. A vrnitev domov pomeni tudi vrnitev druga k drugi. Sestre se morajo naučiti, kako se soočiti z žalostjo in lastnimi demoni ter se znova naučiti ljubiti življenje.
Resničnost žalovanja in odvisnosti
Mellors v tem romanu uspe nekaj, kar uspe le redkim sodobnim pisateljem. Blue Sisters so izjemno realen in ganljiv portret žalovanja, odvisnosti, družinske travme in sestrskega odnosa. Roman berete, kot bi brali kakšno klasiko, kar bo po našem mnenju sčasoma tudi postal. Vsako poglavje je perspektiva druge sestre, kar ga naredi dinamičnega. Malo ste z Avery v Londonu, nato z Lucky na pariškem tednu mode, potem z Bonnie v Los Angelesu. Prav tako je vsaki sestri namenjeno dovolj prostora, nobena ni bolj ali manj raziskana od druge. Vse tri, pa tudi četrta, ki je le še spomin, gredo skozi proces žalovanja za Nicky na svoj način, a so vse na koncu samodestruktivne.
Avery je trezna in uspešna. Izvemo, da je bila deset let prej hudo odvisna. Kljub temu je še vedno nagnjena k uničevanju vsega lepega, kar se ji dogaja v življenju. V najmlajši sestri vidi sebe, saj tudi Lucky počasi tone v odvisnost. Vse skriva za podobo zabavljačice, a se ji tudi to na koncu sesuje. Zato je logično, da se Avery in Lucky največ prepirata. Bonnie deluje najbolj nežno, kljub karieri boksarke. A globoko se potopimo v njeno življenje, neodgovorjeno ljubezen, bolečino zaradi zadnje borbe, ter izvemo, da je prav ona našla Nicky mrtvo.
Mellors preprosto čudovito vodi besedo z vsako sestro posebej, pa tudi takrat, ko so skupaj. Piše skoraj filmsko. Nemogoče je, da si vizualno ne predstavljate, kako se zgodba odvija. Prav to ji daje občutek resničnosti. Kajti prav to je beseda, s katero bi vse opisali, boleče resnično. Sestre delujejo kot resnične osebe, zlahka se poistovetite z njimi, preprosto rečeno, so človeške. In ljudje niso popolni.
Moderne Little Women
Jasno je, da nam je bil roman zelo všeč. Predvsem zaradi sloga pisanja in prikaza likov, pa tudi zaradi razumevanja, ki ga zlahka občutite do sester. Vsaka od njih dela napake, vstopa in izstopa iz odvisnosti ter različnih težav, si izreče grde besede in se prepira. A se vedno pobotajo. Če veste, kako je imeti prav sestre, knjiga prinaša posebno mero emocij. Všeč nam je bilo tudi sporočilo, da so vsi družinski odnosi kompleksni in da je prav v tem na koncu tudi lepota. Zlahka bi obsojali mater in očeta sester Blue, ko vam je predstavljena njihova družinska zgodovina in dinamika. A Mellors nikoli ne dovoli, da bi bili liki enodimenzionalni, zato vam ponudi prizore, v katerih lahko občutite le eno, empatijo.
Mnogi so Blue Sisters opisali kot moderne Little Women. Predvsem zato, ker zgodba spremlja različne izkušnje sester ter smrt tiste najbolj priljubljene, ki jih je vedno držala skupaj. Blue Sisters so prav tako prikaz ženskega izkustva in tega, kako zahtevno je lahko. Prikazujejo predsodke zaradi fizičnega videza, odvisnost, moč, pa tudi zdravstvene bolezni, specifične za ženske. Ob koncu romana občutite globok vzgib po ženski povezanosti v družbi, ki ženske prepogosto ignorira.
Za konec lahko rečemo, da so bile Blue Sisters popolno branje, ob katerem je februar minil s svetlobno hitrostjo. Knjiga resnično realno in boleče prikazuje izgubo ljubljene osebe ter to, kako je žalovanje proces, ki traja in se mu ne morete izogniti. Še posebej pa to, da ne obstaja pravilen način žalovanja za izgubljenim. A na koncu se ne zaključi v temnem tonu, ravno nasprotno. Blue Sisters vas pustijo z občutkom upanja in optimizma za boljši jutri.
Članek je prevzet s portala Journal.hr
Foto: EMKA, Dupe Photos
