Bookerjeva nagrada od blizu: Chris Power, član letošnje žirije prestižne nagrade, za Journal o njeni vrednosti in moči

Booker Prize, ali Bookerjeva nagrada, ki se podeljuje vsako jesen, velja za najprestižnejšo literarno nagrado v angleško govorečem svetu. Prvič je bila podeljena leta 1969 in že več kot pet desetletij prinaša priznanje, nagrade in širok krog bralcev izjemnim proznim delom.

Vsako leto se nagrada podeli delu daljše prozne oblike, ki je po mnenju žirije najboljše, napisano v angleškem jeziku ter izdano v Veliki Britaniji ali na Irskem – ne glede na narodnost ali državljanstvo avtorja. Zmagovalec prejme 50.000 funtov, šest avtorjev, ki se uvrstijo na ožji izbor, pa po 2.500 funtov. Tako zmagovalec kot avtorji z ožjega izbora pridobijo globalno prepoznavnost in lahko pričakujejo občutno rast prodaje svojih knjig.

Booker Prize je bila podeljena 10. novembra na slovesnosti v Old Billingsgatu, Journal pa kot prvi v naši regiji prinaša pogovor z enim od članov žirije. Naj spomnimo: letos so bili v žiriju Booker Prize pisatelj Roddy Doyle, predsednik žirije, pisatelj in literarni kritik Chris Power, pisateljici Kiley Reid in Ayòbámi Adébáyò ter Sarah Jessica Parker – svetovno znana igralka, ki je v zadnjih letih postala pomembno ime literarnega vpliva v angleško govorečem svetu.

Z enim najvplivnejših literarnih kritikov današnjega časa smo se srečali v klubu The Writers Block, kjer je bil gost literarnega pogovora v organizaciji Stranger Collective, ki ga vodi Clare Howdle, britanska pisateljica in urednica. Chris Power je avtor romana A Lonely Man (2021), ki sta ga Washington Post in New Statesman razglasila za knjigo leta, ter zbirke kratkih zgodb Mother (2018). V Guardianu je dolga leta pisal kolumno o kratki zgodbi, njegove kritike sodobnih izdaj pa izhajajo v Guardianu, Timesu, The Wall Street Journalu, Financial Timesu, New York Timesu, New Statesmanu in London Review of Books.

+++ Kako je prišlo do tega, da so vas povabili v žirijo Booker Prize? Ste takoj pristali?

Vse se je začelo s sporočilom, ki sem ga prejel od Gabby Wood, direktorice Booker Prizes. Mislim, pričakoval sem, da bi me morda nekoč lahko povabili, a nisem pričakoval, da bo to ravno letos. Avgusta lani mi je Gabby poslala sporočilo in vprašala, ali bi bil član žirije za Booker Prize 2025.

Vprašal sem jo: Kdo je še v žiriji? Odgovorila je: Nihče še. Prosil sem jo, naj me ponovno kontaktira, ko bo imela še kakšno ime. Vem, da se sliši, kot da imam veliko literarnih sovražnikov in da ne bi mogel sodelovati z določenimi ljudmi, a ni tako. Le vedeti sem želel, kakšna bo sestava žirije, ker vem, da obstajajo boljše in slabše leta – nekateri žiranti se odlično ujamejo, drugi pač ne.

Ko se mi je znova oglasila, me je obvestila, da bo predsednik žirije Roddy Doyle – zaradi česar bi skoraj takoj rekel da. Roddy je zelo duhovit, pronicljiv, napisal je avtobiografijo Roya Keana, ki jo obožujem. S takšno osebo na čelu sem pomislil, da bo žirija dobro vodena. Nato pa je sporočila, da bo v žiriji tudi Sarah Jessica Parker. To se mi je zdelo precej zabavno.

Kmalu zatem se je pridružila še Ayọ̀bámi Adébáyọ̀, pa Kylie Reid, avtorica velike uspešnice Such a Fun Age, ki sem jo že poznal. Srečala sva se na večerji v Bloomsburyju. O njeni novi knjigi sploh nisva govorila – celo uro sva se pogovarjala samo o grozljivkah. Zato sem bil res navdušen, da bo tudi ona del žirije. Mislim, da sem septembra dokončno potrdil sodelovanje v žiriji Booker Prize.

+++ Kaj se je zgodilo potem, ko ste sprejeli povabilo? Ali je bilo izkušnja takšna, kot ste si jo predstavljali?

Dobite škatlo knjig, približno 25 do 30, in nato vsak mesec prihajajo nove. Prvo sem prebral na plaži v Devonu med silvestrovanjem. Tako sem začel. Skupaj smo prebrali 153 knjig. Število se vsako leto nekoliko razlikuje, a je vedno približno na tej ravni. V januarju moraš prebrati okoli 30 knjig, nato pa se na koncu meseca žirija sestane in jih vse skupaj razpravlja. Trideset knjig na mesec – praktično ena knjiga na dan. Ena izmed knjig, ki je bila letos v ožjem izboru Booker Prize, je imela skoraj 700 strani.

Veliko sem si delal zapiske, veliko sem bral tudi na iPadu. Knjige dobimo v PDF-ju in v tiskani obliki, pa tudi v formatu A4, ker veliko knjig še ni izšlo (Bookerjeva sezona traja od oktobra 2024 do konca septembra 2025). Impulz je, da ko prebereš eno knjigo, takoj začneš naslednjo, ker nočeš izgubljati časa. A čim dlje to počneš, hitreje zbledi spomin. Sprva si predstavljaš, da boš Aticus Finch književnih nagrad. Potem pa ugotoviš, da je v treh urah treba razpravljati o tridesetih knjigah. Nekatere se obravnava dalj časa, druge krajši čas, nekatere se intenzivno debatirajo, nekatere pa preprosto zavržejo. Da si pomagamo, smo uvedli sistem semaforja.

+++ Kako je deloval ta sistem semaforja?

Dva dni pred sestankom dobimo tabelo z seznamom knjig za ta mesec. Nato jih označimo z zeleno, rumeno ali rdečo barvo. Zelena pomeni, da roman vreden nadaljnje obravnave – ne nujno v ožjem izboru Bookerjeve nagrade, a ostane v igri. Čez 24 ur prejmemo združeno tabelo in potem sedimo pred zaslonom kot otroci ob božiču in gledamo, katere oznake so dali ostali člani žirije … Veselili smo se ali bili šokirani.

To je bilo res koristno, saj smo tako vedeli, katere knjige verjetno ne bodo predmet razprave ali bodo obravnavane zelo na kratko. Če je bila knjiga, ki mi je resnično veliko pomenila, pri drugih člani žirije slabo sprejeta, sem si vzel čas, da pripravim argumente zanjo. To nas je spodbudilo, da smo natančneje formulirali, razjasnili in pojasnili sebi in drugim, zakaj nam je nekaj všeč ali ne. Sestanki so bili dragoceni, ker se ti pogosto prav ob poslušanju drugih udeležencev razjasnijo določene stvari, bodisi pozitivno ali negativno.

+++ Ali so bili trenutki, ko je nekdo uspel prepričati ostale člane žirije, da spremenijo mnenje?

Da, zagotovo. V nekaterih primerih je to uspelo, v drugih ne. Mislim pa, da je prav to poudarilo vrednost razprave o naših odzivih na določeno delo – čustvene, intelektualne ali estetske. Kot pri vsakem umetniškem delu je izkušnja bogatejša, če se o njem razpravlja in ga preizprašuje. Brez tega vtisi hitro zbledijo. Dialog krepi stališče, kot pa kritičar in recenzent imam veliko izkušenj z razmišljanjem o knjigah in izražanjem svojih mnenj, in prav ta pristop, razvit skozi kariero, sem prenesel tudi v delo v žiriji.

+++ Ali je letošnja Nobelova nagrada vplivala na razprave v žiriji Booker Prize?

Verjamem, da je David Szalay mislil, da bo tako. Ko je izvedel, da je László Krasznahorkai prejel Nobelovo nagrado, je rekel: “To je to, celotna sreča madžarske literature za letos je porabljena.” Imam tudi anekdoto o letošnji Nobelovi nagradi. Eden izmed piscev, ki je bil v ožjem izboru za Nobelovo, je bil Mircea Cărtărescu, romunski avtor, izjemen pisatelj. Pravkar sem napisal recenzijo njegove knjige, ko sem v Washington Postu prebral intervju z nekom, ki je prej določal kvote za William Hill ali Ladbrokes. Ta Avstralec se imenuje Magnus Puke — Thomas Pynchon bi mu zagotovo zavidal tako ime. Samo omeniti sem želel Magnusa Pukeja.

+++ Omenili ste Cărtărescua, ki ima v Srbiji istega založnika, Kontrast. Ste imeli priložnost brati tudi druge avtorje iz naše regije? Kdo se vam zdi najbolj izstopajoč?

Nisem prebral toliko, kolikor bi moral, vendar sem prebral romane Ismaila Kadarea. Najbolj me je navdušila “Generacija mrtve vojske”. Zelo cenim Andrićevo “Na Drini ćuprija”. Berem tudi kratke zgodbe Miljenka Jergovića in spremljam delo Aleksandra Hemona. Zame osebno je najpomembnejši Danilo Kiš; njegov opus mi veliko pomeni. Na mojem seznamu želja so še drugi, predvsem Daša Drndić, katerega dela mi je priporočilo veliko ljudi. Samo čas si moram vzeti!

+++ V članku za Guardian ste čudovito opisali knjige iz ožjega izbora. Kakšni so vaši osebni vtisi o knjigah iz širšega izbora ali tistih, ki so komajda ostale zunaj?

Kar zadeva knjige iz širšega in ožjega izbora, sem na sestanek prinesel svojo listo 13 knjig za širši izbor. Na koncu je bilo 12 od teh 13 tudi na končni listi, tako da res nimam pripomb. Verjetno bi imel srečo tudi za širši izbor z 16 knjig.

+++ Kot pisec in aktiven kritik na literarni sceni … kaj se zgodi, ko v žiriji naletiš na knjigo nekoga, ki ga poznaš?

Pri nekaterih knjigah se zgodi, da poznaš avtorja ali imaš z njim neko povezavo. Na primer, poznal sem Bena (Markovitsa), zato sem se v takšnih primerih izločil iz razprave, kot so to storili tudi drugi člani žirije, kadar obstaja konflikt interesov. V takih primerih bodisi ne sodelujem v razpravi ali pa se umaknem in pustim, da drugi razpravljajo, kasneje pa me morda prosijo za dodatno mnenje. Ko sem bral Benovo knjigo, je nisem poznal vnaprej in mi je bila zelo všeč. Pred sestankom sem bil precej nervozen in upal, da bo všeč tudi ostalim … pa je bila.

+++ Ali se kot žiranti zavedate vpliva Booker Prize?

Na srečo med samim procesom ne razmišljamo o tem. Osredotočeni smo samo na kakovost knjig. Ko pa pogledamo nazaj, pa vidimo, kako veliko razliko nagrada naredi. Booker Prize, pa tudi druge, še posebej Nobelova nagrada, imajo ogromen komercialni vpliv, ki ga ne smemo podcenjevati.

+++ Kakšen nasvet bi dali naslednji žiriji Booker Prize? Kaj naredi to zahtevno delo vredno truda?

Nasvet je preprost – berite knjige, ne izgubite upanja in vztrajajte tudi v težkih trenutkih, ko se vam zdi, da je bila vsaka dobra poved že napisana in da ni več nič novega na svetu. Takšni trenutki se res pojavijo. Nato naletiš na nekaj briljantnega, kot je bil zame roman Flashlight po dolgem sušnem obdobju, in nenadoma se popolnoma potopiš v literaturo … trije ure minijo, pa sploh ne opaziš. Izgubiti se v knjigi … ti trenutki naredijo celoten proces smiseln.

Članek je prevzet s portala Journal.rs.

Foto: Booker Prize Official, Instagram (@thebookerprizes), osebni arhiv Chrisa Powera