Intervju z Bronjo Žakelj: O zgodbi, ki je osvojila tisoče bralcev, in življenju, ki je postalo roman
Kakšen je občutek gledati zgodbo, ki je za vas tako osebna, kako dobiva svojo filmsko življenje?
To je resnično nadrealen občutek, ko se pred vami prižge filmsko platno in se začne predvajati film o življenju, ki ste ga že sami preživeli. Gledate film, v katerem hkrati ste in niste. Moram reči, da je bila to izjemno čustveno zahtevna izkušnja, saj se vse znova zgodi. Vse tisto lepo, pa tudi vse tisto zelo težko. Gre za nekaj, kar presega običajne meje čustev, za nekaj, kar je težko umestiti v znane kategorije. Do zdaj sem film v celoti pogledala le štirikrat in vsakič je bilo nekoliko drugače, vendar mi nikoli ni bilo preprosto gledati lastnega življenja pred seboj.
Gledati mamo, ki znova in znova umira. Gledati babico Dado, ki tistega dne, ko Rok umre v gorah, v naši kuhinji na Vojkovi prav tako doživi svoj zlom … trenutek, ko v njej nekaj nepovratno poči, ko se nekaj v njej za vedno zlomi. Ali pa znova gledati sebe na kemoterapijah. Čeprav s tem pravzaprav nimam večjih težav. Svojo bolezen sem že zdavnaj predelala. Težje so izgube, težje je pred seboj gledati vse svoje bližnje, ki so nekoč bili tukaj, danes pa jih ni več.
Ali obstaja kaj, kar ste kot avtorica zasnovali na en način, film pa je prikazal povsem drugače in vas presenetil?
Ne bi rekla, da me je kaj posebej presenetilo, vsaj ne v smislu, da bi film zašel v povsem drugo smer od tiste, ki sva si jo z režiserjem Markom Naberšnikom zamislila, ko sva pisala scenarij. Seveda film ne nastane zgolj iz scenarija. Šele igralci, režiser, kostumografija, scenografija, maska, kamera, glasba in vsi drugi, ki sodelujejo pri njegovem nastanku, mu vdihnejo novo življenje in prinesejo lastno interpretacijo. Prav v tem je čar filma, saj ne ilustrira knjige. Film ni knjiga v slikah, temveč zgodbo na novo ustvari v svojem jeziku. Zato nisem imela občutka, da gledam neko drugačno zgodbo, ampak isto zgodbo, pripovedovano na drugačen način. Mislim, da je film ostal zvest tistemu, kar je bilo najpomembnejše, čustvom in resnici, ki ju nosi. In sporočilu, da se da. Da je kljub vsemu mogoče. Ne le preživeti, ampak živeti. Kajti ne glede na vse, je življenje vendarle tako lepo.
Svojo bolezen sem že zdavnaj predelala. Težje so izgube, težje je pred seboj gledati vse tiste, ki so bili nekoč del mojega življenja, danes pa jih ni več.
V knjigi je prisotna velika bolečina, pa tudi veliko nežnosti, humorja in vsakdanjih malenkosti. Vam je prav humor pomagal, da ste se lažje soočili z najtežjimi deli zgodbe?
Določena mera humorja je bila vedno del mene, del mojega značaja, zato je našel svoje mesto tudi v knjigi in filmu. Vendar humor ne deluje vedno, saj obstajajo trenutki, ko se znajdem povsem na drugi strani tehtnice, ko je okoli mene le tema in si dovolim, da v tej temi nekaj časa tudi ostanem. Kljub temu zagotovo pomaga, če lahko na nekatere stvari pogledate tudi z bolj vedre, nekoliko hudomušne plati in če sebe ne jemljete preveč resno. Mislim, da je bilo leto 1989, ko sem se zdravila za Hodgkinovim limfomom, tudi eno od let, ko sem se največ smejala. Urban, moj takratni fant, in jaz sva imela podoben, nekoliko črn humor, ki nama je obema pomagal, da sva lažje prestala terapije, strahove in vse trenutke šibkosti.
Kaj ste med pisanjem knjige na novo odkrili o svoji materi, česar morda kot otrok niste mogli videti?
Mislim, da sem skozi pisanje knjige prvič zares uspela videti svojo mamo kot celovito osebo in ne zgolj kot mamo. Kot otrok sem jo dojemala iz lastne perspektive in šele pozneje začela razumeti, koliko je nosila v sebi, koliko lastnih strahov, bolečin in neizpolnjenih želja je ostajalo skritih za vsakdanjostjo. Morda je prav to eden največjih darov pisanja … možnost, da se vrnemo k ljudem, ki smo jih izgubili, in jih ponovno pogledamo. Mislim, da sem prav skozi pisanje spoznala, da me ne določa zgolj njen odhod, temveč tudi njeno življenje.
Enako me ne določajo zgolj smrt mojega brata, moje babice in moja bolezen, temveč tudi vse tisto, kar se je dogajalo med temi izgubami: vsi odnosi, majhni in veliki trenutki veselja, napake, upori, odraščanje, vztrajnost, velike in majhne zmage, sanje … Želim povedati, da nismo samo to, kar smo izgubili, temveč tudi to, kar smo živeli in kar smo imeli radi.
Kako zelo se danes vaš odnos do lastne zgodbe razlikuje od tistega, ki ste ga imeli, ko ste jo pisali?
Največjo spremembo vidim v tem, da mi je knjiga omogočila, da sem ponovno premislila o nekaterih ključnih obdobjih svojega življenja. Šele skozi perspektivo ljudi, ki so jo prebrali, se je na primer spremenil moj pogled na očetovo odsotnost v trenutku, ko sem pri dvajsetih letih zbolela za Hodgkinovim limfomom, rakom limfnega sistema. Nikoli mu nisem zamerila, da ni bil ob meni. Iskreno sem mislila, da sem dovolj odrasla, da lahko sama odidem na Onkološki inštitut ter se po kemoterapiji in radioterapiji z avtobusom vrnem domov. Ko pa sem na to obdobje pogledala skozi oči drugih, sem spoznala, da vendarle ni bilo povsem normalno in da bi moral biti, ne glede na vse, ob meni. Moral bi biti prisoten.
Hkrati sem z veliko več razumevanja začela gledati tudi na svoja najstniška leta, težave v šoli in vse, kar je takrat prišlo z njimi. Nikoli nisem želela uporabljati materine smrti kot izgovora, danes pa razumem, da tukaj ne gre za izgovore, temveč za izgubo, ki je za vse nas prinesla ogromne spremembe, skoraj tektonske premike. Ne samo zame, temveč za vse nas.
Nismo samo to, kar smo izgubili, temveč tudi to, kar smo živeli in kar smo imeli radi.
Knjiga je postala eden najbolj branih in najbolj prevajanih slovenskih romanov. Ste si kdaj lahko predstavljali, da bo tako intimna in osebna zgodba dosegla tako univerzalen odziv?
Ko je knjiga izšla, sem si seveda želela, da bi bila opažena. Želela sem, da bi prišla do bralcev in se jih dotaknila. Hkrati pa sem imela tudi veliko dvomov. Spraševala sem se, ali bo sploh koga zanimala avtobiografija osebe, ki je nihče ne pozna. Še posebej avtobiografija, ki se ukvarja s temami, kot so rak, smrt, žalovanje in osamljenost. A zgodilo se je prav nasprotno. Bralce je pritegnila izpoved povsem običajne osebe, v temah, o katerih pišem, pa so – kot mi sami pogosto povedo – prepoznali lastne sledi, lastne zgodbe in lastne podobe. Tiste vsakdanje stvari, s katerimi se vsi srečujemo, a o katerih pogosto težko govorimo.
Zakaj menite, da se bralci tako močno prepoznajo v vaši zgodbi?
Mislim, da ima zgodba več središč, v katerih se lahko bralci in bralke prepoznajo. Po eni strani gre za življenje v sedemdesetih in osemdesetih letih, za čas, ko je veliko ljudi živelo podobno, saj izbire ni bilo veliko, zato so si tudi naši spomini pogosto podobni. Imeli smo bolj ali manj enako pohištvo, iste bojlerje, kuhinjske tehtnice, prte, šiviljske pribore, puloverje, kavbojke in superge. Podoben je bil tudi naš način življenja. Novo leto smo pričakovali ob novoletnem programu, veliko smo se družili, potili smo se v stoenkah med potovanji na izlete ali morje, iskanje lukenj v sistemu pa je bilo skoraj nacionalni šport.
Po drugi strani se zgodba dotika univerzalnih tem, kot sta minljivost in krhkost naših življenj. To so vprašanja, ki so v današnji družbi sreče in nenehnega pritiska po pozitivnosti pogosto potisnjena na rob. Mislim, da so se bralci v tej zgodbi prepoznali prav zato, ker ni zgolj zgodba o enem življenju, eni družini ali enem obdobju. Je zgodba o stvareh, ki so na neki način skupne vsem nam: o ljubezni, izgubi, upanju, odraščanju, družinskih odnosih, strahu, bolezni in poskusu, da kljub vsemu nadaljujemo življenje. Morda so se ljudje prepoznali tudi zato, ker knjiga ne poskuša olepševati težkih trenutkov. Govori preprosto o življenju takšnem, kot je – z vsemi njegovimi izgubami in lepotami.
