Zaplet knjige
Poletje je na začetku, v majhnem irskem mestu pa se zaključuje šolsko leto. Emma O’Donovan je stara osemnajst let, lepa, priljubljena in samozavestna. Šolsko leto se bliža koncu, zabave si sledijo druga za drugo, Emma pa je v središču dogajanja. Toda ena sama noč bo spremenila vse in njen svet se bo sesul. Vse oči bodo znova uprte v Emmo, tokrat s prezirom. Obkrožena s sramom in enotno obsodbo mora Emma najti moč, da preživi in se bori za resnico.
Asking For It je pretresljiv, iskren in brezkompromisen pogled v globoke rane, ki jih pušča nasilje, hkrati pa oster komentar družbenih predsodkov in odnosa do žrtve.
Roman, ki se zdi pomembnejši kot kadar koli prej
Čeprav je knjiga izšla pred 11 leti, se njena tematika danes zdi pomembnejša kot kadar koli prej. Ta naslov smo za našo knjigo meseca izbrali tudi v času, ko so družbena omrežja in medijski naslovi polni primera z univerze Cornell v Združenih državah Amerike, ki je boleče podoben tistemu iz knjige. Za tiste, ki s primerom niso seznanjeni: v javnosti je leta 2024 odjeknil primer, v katerem je sedem študentov na univerzitetnem kampusu drogiralo in posililo študentko. Z izkušnjo mlade ženske, ki je doživela spolni napad, se ukvarja tudi Asking For It, že iz naslova knjige pa lahko sklepamo, v katero smer bo šla zgodba in kako bo videti iskanje pravice.
Roman je pripovedovan iz Emmine perspektive, zaradi česar je vse skupaj še bolj boleče, saj z njo doživljamo vsak trenutek. Ni tiste distance, ki jo pogosto občutimo, ko je zgodba pripovedovana v tretji osebi in dogajanje opazujemo od zunaj. Na začetku smo zapisali, da včasih beremo zato, da se sprostimo in pobegnemo v neki drug svet, vendar je Asking For It knjiga, pred katero ne morete pobegniti in ob kateri se nikakor ne morete sprostiti in prav v tem je njen smisel. Roman ponuja pretresljiv pogled na to, kako družba obravnava žrtve spolnega nasilja.
Žrtev ni nujno popolna
Težavnost te knjige ni le v tem, kar se zgodi Emmi, temveč tudi v dejstvu, da nas O’Neill pred tem namerno ne poskuša prepričati, da bi jo vzljubili. Emma ni dekle, ob katerem bi že na prvih straneh pomislili, kako čudovita, skromna in dobra je. Prav nasprotno. Je domišljava, obsedena s svojim videzom in pozornostjo fantov, do svojih prijateljic pa je pogosto kruta. Obupano si želi biti zaželena in opažena.
In prav zato je njena zgodba tako pomembna.
O’Neill s tem pravzaprav spodkopava pojem »popolne žrtve«. Gre za pojem, ki ga je skoval sociolog Nils Christie in opisuje predstavo o tem, kakšna mora biti žrtev, da bi njeno zgodbo brez zadržkov sprejeli. Morala bi biti previdna, ne bi smela piti, flirtati, morala bi biti spodobna in jasno pokazati odpor – preprosto, morala bi biti »pridno dekle«. Emma tej predstavi ne ustreza. Tako kot ji ne ustrezajo številne žrtve posilstva v resničnem življenju. Prav zato ljudje tako zlahka najdejo razlog, da podvomijo o njeni zgodbi.
Toda dejstvo, da nam Emma ni všeč, na noben način ne spremeni tega, kar se ji je zgodilo, niti tega ne opravičuje. Njeno vedenje pred napadom je ne naredi odgovorne za to, kar se ji je zgodilo, tako kot napad ne bi bil nič manj grozljiv, če bi bila najbolj skromno, zadržano in spodobno dekle v šoli. O’Neill nas s tem prisili, da se soočimo z zelo neprijetnim vprašanjem – zakaj tako zlahka stopimo na stran žrtve šele takrat, ko je ta »dobra«?
Roman nas ob tem spomni na nekaj, kar bi moralo biti popolnoma očitno: posilstvo ni kazen za slabo vedenje.
Hkrati brezupen in močan
Asking For It ni roman, ki bi ga kljub njegovi kratkosti brali lahkotno in mimogrede. Večkrat smo morali preprosto obstati, odložiti knjigo in si vzeti nekaj trenutkov. Ne toliko zato, ker bi bilo besedilo pretirano boleče ali šokantno, temveč zato, ker je to, kar berete, boleče mogoče.
Prav v tem je največja moč romana. Napisana je v prvi osebi, zato si zlahka predstavljamo sebe ali žensko, ki nam je blizu, v podobni situaciji. Morda je prav zato branje tako neprijetno. Ker knjige ne moremo preprosto zapreti in se pretvarjati, da gre zgolj za fikcijo.
O’Neill še posebej dobro prikaže vse, kar sledi po samem napadu. Nasilje se ne konča v trenutku, ko se zgodi. Nadaljuje se skozi poglede, komentarje, sporočila, družbena omrežja, šepetanje v šoli in vprašanja, ki jih postavljajo žrtvi. Kaj je pila? Zakaj je šla na zabavo? Zakaj je šla z njimi? Zakaj se ni branila? Zakaj ni rekla ne? Vprašanja se kopičijo in odgovornost se počasi, korak za korakom, prenaša s tistega, ki je nasilje storil, na tisto, ki ga je doživela.
Brez srečnega konca
O’Neill ne razvleče zgodbe in bralcu ne poskuša olajšati tega, kar bere. Vse se dogaja hitro, intenzivno in brez veliko prostora za predah. Nato pride konec, v katerem ni velikega zadoščenja za vso bolečino, ki se je nakopičila pred njim. Prav tako ni značilnega literarnega zagotovila, da bo Emma po vsem, kar je prestala, nekako v redu. In morda je prav takšen konec tisto, kar ta knjiga potrebuje.
Po vsem, kar se je zgodilo, Emmino telo, ki ji je bilo nekoč vir samozavesti, postane nekaj, s čimer ne zna več živeti. Kot pravi v nekem trenutku: »Moje telo ni več moje. Vanj so vtisnili svoja imena.«
Foto: Amazon, Dupe Photos
