O čem govori roman?
Primer desetletja je pretresel Tokio. Za rešetkami sedi ženska, ki je postala obsedenost javnosti. Manako Kajii, nenasitna gurmanka in zapeljivka brez kančka slabe vesti, je na sodišču zaradi umorov moških, ki so jo oboževali, čeprav nikakor ne ustreza japonskemu idealu skromne in krhke ženske. Feministke prezira prav tako kot margarino, nihče pa ne ve, zakaj in kako so se njene popolno pripravljene jedi znašle v središču treh različnih smrti, ki so bile videti kot samomori.
Novinarka Rika Machida je pripravljena na vse, da bi postala prva ženska v uredništvu prestižnega časopisa. Na tej poti vsak dan žrtvuje vse užitke, še posebej uživanje v hrani. Intervju s Kajii bi lahko postal zgodba njene kariere. Toda Kajii ne govori z nikomer. Vse dokler je Rika ne prosi za recept za boeuf bourguignon, jed, zaradi katere naj bi umrla njena zadnja žrtev.
Ko ti na videz povsem različni ženski poglabljata svoj pogovor, se meja med fascinacijo in gnusom začne zabrisovati, Kajii pa Riko postopoma vodi vse globlje v temačno igro moči, užitka in krivde. Skozi pogovore s Kajii Rika odkriva skrite užitke hrane in ceno, ki jo ženske plačujejo, da bi bile »sprejemljive«.
Navdih po resničnem dogodku
Čeprav je Butter (Maslo) deloma navdihnjen z resničnim primerom, ki je bil dolga leta v središču pozornosti japonskih medijev, Asako Yuzuki iz njega ustvari nekaj povsem nepričakovanega. Gre za primer Kanae Kijime, ženske, ki so jo japonski mediji poimenovali »morilka iz iskanja partnerja« in »črna vdova«, nato pa je bila obsojena za umore treh moških, s katerimi je bila v razmerju. Kijima je pozornost pritegnila tudi s svojim videzom, načinom življenja in ljubeznijo do kuhanja, prav ti elementi pa so Yuzuki služili kot izhodišče za lik Manako Kajii.
Vendar Maslo ni klasičen kriminalni roman, njegova največja skrivnost pa prav tako ni vprašanje, kdo je umoril moške. Žrtve pravzaprav niso v središču romana. Yuzuki vzeme elemente žanra true crime, jih obrne na glavo in uporabi kot izhodišče za veliko zanimivejšo zgodbo – zgodbo o hrani, užitku, želji in načinu, kako družba določa, koliko užitka je ženskam »dovoljeno«.
Prav zato je preplet hrane in umorov tako učinkovit.
Književna (in gastronomska) poslastica
Rika na začetku k Kajii pride kot novinarka, ki želi ekskluzivni intervju, namesto odgovorov o umorih pa dobi priporočila, kaj jesti. Vse se začne z receptom za boeuf bourguignon, kmalu pa se pogovori o zločinu spremenijo v pogovore o maslu, rižu, ramenu, restavracijah … Hrana tako postane nekakšen jezik med ženskama, hkrati pa tudi sredstvo, s katerim Kajii postopoma pridobiva nadzor nad Riko.
In prav tu Maslo postane še posebej zasvojljivo branje. Branje skoraj deluje kot kompulzivno uživanje hrane – ko enkrat začnete, je težko odnehati. Yuzuki hrano opisuje tako čutno in podrobno, da lahko skoraj začutimo toplino riža, stopljeno maslo in slanost omake. Še bolj zanimivo je, da hrana v romanu ni zgolj kulisa. Poganja zgodbo, povezuje like in spreminja Riko. Ženska, ki je na začetku jedla skoraj izključno zato, da bi preživela, postopoma začne odkrivati, koliko užitka lahko najde v hrani.
Hrana pri tem postane veliko več kot le užitek. Je oblika svobode, nadzora in upora, pa tudi način povezovanja z drugimi ljudmi.
Ali ima zgodba vendarle globlje sporočilo?
Pod vsemi zgodbami o hrani, užitku in zločinu je Butter (Maslo) predvsem roman o tem, kako je biti ženska v družbi, ki ima za ženske vedno pripravljen nekakšen priročnik z navodili. Morale bi biti ambiciozne, vendar ne preveč ambiciozne. Privlačne, vendar ne obsedene s svojim videzom. Vitke, vendar ne presuhe. Skrbne in nežne, hkrati pa samostojne. In tako naprej. Yuzuki ta nasprotujoča si pričakovanja postavi v središče romana. Prav to je tisto, kar z vami ostane tudi po branju.
Rika je zanimiv lik, saj na začetku poskuša živeti v skladu s pravili. Predana je delu, pazi na prehrano in svoje telo drži pod strogim nadzorom. Kajii je njeno popolno nasprotje. Zavračanje sramu, ki naj bi spremljal njen videz in apetit, ji je tuje. Vendar ni prikazana kot nekakšna feministična junakinja. Je manipulativna, sebična, protislovna in potencialno nevarna. Hkrati pa njena odločitev, da se ne bo opravičevala za svoj obstoj, Riko prisili, da začne prevpraševati lastna prepričanja.
Yuzuki tako ne ponuja preprostega odgovora na vprašanje, kako naj bi bila videti »prava« ženska. Namesto tega pokaže, kako problematična je že sama potreba po tem, da morajo biti ženske nenehno nekaj določenega.
Posebej močan je način, na katerega roman govori o telesu. Javnost je Kajii veliko bolj pripravljena presojati skozi njeno težo kot skozi dejanja, ki se ji dejansko očitajo. Njeno telo skoraj postane dokaz njenega značaja: če je debela, je pohlepna, če toliko je, mora biti nenasitna tudi na vseh drugih področjih. Rika po drugi strani začne spoznavati, kako dolgo je tudi sama živela pod pritiskom, da bi bila čim manjša, urejena in sprejemljiva. Ko se spreminja njen odnos do hrane, se spreminja tudi njen odnos do lastnega telesa.
Pomembno je tudi prijateljstvo
A morda najlepši del romana ni odnos med Riko in Kajii, temveč Rikino prijateljstvo z Reiko, njeno prijateljico in pomembnim likom v romanu. Njun odnos ni idealiziran. Poln je nesporazumov, zamer, oddaljevanja in zamolčanih stvari. In prav zato deluje resnično. Yuzuki pokaže, kako zapletena so lahko ženska prijateljstva, ko se vanje vpletejo primerjanje, ljubosumje, različne življenjske odločitve in družbeni pritiski. Ženske v romanu niso druga drugi le opora – včasih so tudi ogledalo, v katerem vidijo lastne negotovosti.
Zato je Butter (Maslo) veliko več od tistega, kar preberete na zadnji platnici knjige. To je knjiga o apetitu. O tistem dobesednem, po hrani, pa tudi o apetitu po ljubezni, ambicijah, prijateljstvu in potrebi, da si končno nekaj zaželimo brez opravičevanja.
Foto: EMKA, Dupe Photos, Pexels
