O čem govori?
Ponižan zaradi postopka, ki se je izjalovil, je dr. Silas Weir prisiljen sprejeti mesto zdravnika v državni umobolnici za ženske v New Jerseyju. Po spletu okoliščin postane ravnatelj ustanove in dolga leta nekontrolirano podvrže ženske, ki jih je država zanemarila, najbolj grotesknim eksperimentom. Medtem ko se postopoma uveljavlja kot pionir kirurgije 19. stoletja, njegove ambicije poganja obsesivna želja po prisilno hospitalizirani mladi Irki po imenu Brigit, ki postane ne le njegov glavni eksperimentalni subjekt, temveč tudi akterka njegovega uničenja.
Roman temelji na avtentičnih zgodovinskih dokumentih, v katerih spremljamo kariero dr. Silasa Weira, očeta ginopsihiatrije, od profesionalne anonimnosti do nacionalne slave. Gre za edinstveno kombinacijo fikcije in dejstev, nočno moro, ki nas vodi skozi najtemnejše plasti ameriške psihe, v presenetljivem zaključku pa se preplete tudi z nepričakovano romanco.
Mizoginija v zdravstvu
Joyce Carol Oates mojstrsko prepleta fikcijo in resničnost. Lik Silasa Weira temelji na resničnih zdravnikih. Njihova imena so J. Marion Sims, Silas Weir Mitchell in Henry Cotton. Vsi so bili pionirji in pomembni na svojih področjih. Vendar so vsi izvajali svoje eksperimente na sužnjah, pogodbenih služkinjah in duševno bolnih pacientkah.
Knjiga je pripovedovana iz več perspektiv. Predvsem skozi pogled samega Weira, katerega grozljive besede so zapisane tako brezbrižno, da vam poženejo kri po žilah. Prav v teh delih se odpira vprašanje morale in razkriva, kako globoko je mizoginija zakoreninjena v zdravstvu. Ko preberete Weirova prepričanja, da je norost veliko pogostejša pri ženskah in da jo povzroča tavajoča maternica, vam je jasno, da gre za bizarno teorijo, nato pa ugotovite, da si je Oates ni izmislila. To prepričanje je bilo v preteklosti ne le razširjeno, temveč tudi sprejeto med zdravniki. Ko danes za nekoga rečemo, da je histeričen, se sploh ne zavedamo, da izraz izhaja iz besede hysteria, grške besede za maternico.
Brezbrižnost, s katero Weir opisuje svoje groteskne eksperimente, je tisto, kar vam ne da miru. To je postavljeno ob bok kasnejšim pričevanjem mlade Irkinje Brigit, ki pripoveduje svojo tragično zgodbo.
Inventiven, strašljiv, pogumen in feminističen
Butcher je roman, ki ga je težko umestiti v klasične žanrske okvire. Čeprav na prvi pogled prikliče elemente trilerja ali kriminalnega romana, je to, kar Oates ustvari, bližje gotskemu hororju, počasni, srhljivi in globoko vznemirjujoči izkušnji, ki ne temelji na klasični zgodbi, temveč na atmosferi in moralnem nelagodju, ki se počasi zažira pod kožo. Prav zato roman deluje tako sveže in drugače. Redko naletimo na delo, ki je hkrati tako inventivno, vznemirjujoče in tematsko pogumno.
Ob tem vas preplavi tudi jeza, saj veste, da so bili ti zdravniki cenjeni in slavjeni kot pionirji. Prvi so stopili v neznano in premikali meje znanosti, vendar na račun najbolj ranljivih žensk. To spoznanje, da je vse, kar berete, zasidrano v resničnih praksah, še dodatno okrepi grozo, ki jo roman prinaša.
Kljub temu Butcher ni le zgodba o nasilju in krivici. Skozi to temo se prepleta tudi močna nit upora, upanja in ženske vzdržljivosti. Še posebej skozi lik Brigit, ki uspe preseči vse travme, ki so ji bile prizadejane. Prav to ravnovesje med grozo in močjo naredi roman ne le pretresljiv, temveč tudi globoko feminističen, saj ne ostaja le pri prikazu trpljenja, temveč odpira prostor preživetju, kljubovanju in notranji moči ženske.
Članek je prevzet s portala Journal.hr
Foto: Amazon, Dupe Photos
