Predstavljamo vam pet priporočil za knjige, ki iskreno govorijo o osamljenosti in potrebi po bližini

Osamljenost je ena najpogostejših in najbolj kompleksnih tem v književnosti. Čeprav se lahko zdi kot osebna in intimna izkušnja, so številni pisatelji skozi svoje romane pokazali, da je univerzalna. Gre za občutek, ki se lahko pojavi sredi množice, v ljubezenskih odnosih ali med iskanjem lastnega mesta v svetu. Prav zato knjige o osamljenosti pogosto pustijo močan vtis na bralcih, saj v njih prepoznamo dele lastnih izkušenj in čustev.

V nadaljevanju izpostavljamo nekaj romanov, ki na različne načine govorijo o samoti, skozi zgodbe o odtujenosti, iskanju bližine in poskusih likov, da bi našli smisel v svetu, ki jih obdaja.

Norveški gozd, Haruki Murakami

Znani roman Norveški gozd je melanholičen roman o odraščanju, izgubi in čustveni izolaciji mladih ljudi v Tokiu v šestdesetih letih. Tema samote in nezmožnosti povezovanja se prepleta skozi celotno zgodbo.

Ko zasliši pesem skupine Beatles, se Toru Vatanabe spomni svoje prve ljubezni Naoko, dekleta svojega najboljšega prijatelja Kizukija. V istem trenutku se v mislih vrne v preteklost, ko je pred skoraj dvajsetimi leti v Tokiu preživljal študentske dni, izgubljen v svetu tesnobnih prijateljstev, bežnega seksa, strasti, izgub in hrepenenja, v času, ko je v njegovo življenje vkorakala neukrotljiva mlada ženska po imenu Midori, on pa je moral izbirati med prihodnostjo in preteklostjo.

Stoner, John Williams

Roman Stoner je tih in introspektiven roman o univerzitetnem profesorju, ki živi navidez povsem običajno življenje, vendar ga zaznamujeta globoka notranja samota in neuresničeni odnosi.

William Stoner ni junak, kakršnih smo vajeni in ki jih je lahko promovirati. Ni najpogumnejši niti najboljši v svojem poklicu, ni najuspešnejši niti najsrečnejši, pa vendar je človeško življenje težko živeti bolj pogumno, polneje, srečneje in bolje, kot ga je živel Stoner. Stoner je izjemna knjiga o na videz prav nič izjemnem človeku, v kateri se bomo ob malo sreče prepoznali tudi sami.

Klara in Sonce, Kazuo Ishiguro

Klara in Sonce je zgodba o umetni inteligenci, ki opazuje človeške odnose in osamljenost. Roman raziskuje, kako tehnologija in družba vplivata na občutek izolacije.

Klara je izdelana in postavljena v trgovino, kjer se včasih znajde tudi v izložbi. Iz dneva v dan spoznava nove stvari o svetu okoli sebe, medtem ko jo hrani Sonce, stvarnik samih dni. Nekega dne v trgovino vstopi pravi otrok in izbere prav njo. Obdarjena z izjemnim opazovanjem in ustvarjena zato, da bi bila vedno ob otroku, ki mu pripade, Klara vzroke in posledice razume predvsem skozi tisto, kar vidi, in stvarem daje lastna imena, kadar ji uradna niso dostopna. Skozi Klarine oči dobimo vpogled v svet, ki jo je ustvaril. Svet, v katerem so Umetni Prijatelji, kakršna je ona, nujno potrebni.

Moje leto počitka in sprostitve, Ottessa Moshfegh

Moje leto počitka in sprostitve je nenavaden roman o ženski, ki se odloči umakniti iz sveta in skoraj celo leto prespati, medtem ko poskuša pobegniti pred lastno praznino.

Mlada in lepa ženska, ki je zaradi dediščine tudi finančno preskrbljena, ima na videz vse in bi morala brezskrbno uživati v New Yorku leta 2000. Namesto tega pa se junakinja tega romana bori z notranjo temo in okoljem, v katerega se ne more vključiti. Na delovnem mestu jo obkrožajo domišljavi norci. V razmerju je z moškim, ki ga zanimata le seks in poniževanje. Njena najboljša prijateljica pa ji je predana, a hkrati tudi zavistna. Ko ugotovi, da ne more najti svojega mesta v svetu, se odloči za bizarno rešitev. S pomočjo ekscentrične psihiatrinje, ki ji predpisuje cele pesti tablet, bo prespala leto dni v nekakšnem osebnem lockdownu, iz katerega upa, da bo prišla kot povsem nova oseba.

Foto: EMKA, Galarna, Dupe Photos