Sestavili smo seznam melanholičnih knjig, ki se vas bodo dotaknile in v vas vzbudile občutek hrepenenja

Včasih ne iščete le novosti v knjigarnah ali široko razširjenih žanrov, kot so ljubezenski ali kriminalni romani. Pogosto hrepenite po specifičnih knjigah, od katerih si želite določen občutek. Včasih iščete nekaj, kar vas bo pretreslo, celo zlomilo. Nekaj, kar bo prebudilo občutek hrepenenja po nečem, česar ne znate niti poimenovati. V morju vse hitrejših vsebin hrepenite po knjigah, o katerih razmišljate še dolgo po zadnji strani. Takšne zgodbe je včasih težko opredeliti, danes pa jih bomo poimenovali melankolične knjige.

Izpostavljamo štiri naslove, ki ne iščejo spektakla, temveč občutek. To so knjige, ki pustijo sled, prebujajo nostalgijo po časih, ki jih morda nikoli niste živeli, in vas opominjajo, kako tiha je lahko književnost in hkrati globoko pretresljiva.

V orbiti, Samantha Harvey

V tem čudežnem romanu preživite en dan s šestčlansko posadko mednarodne vesoljske postaje. Tam zgoraj, v vesolju, ni vojn ne bitk. Iz vesoljske globine ne prihajajo grožnje, ni niti nezemljanov. Vesolje vam skuša odvzeti pojem dneva. Vesolje pravi: Kaj je dan? Vi vztrajate, da ga sestavlja 24 ur, tako vam govori zemeljska kontrola, a vesolje vam namesto teh ur ponudi 16 vzhodov in 16 zahodov Sonca. Medtem ko v plovilu potujete s hitrostjo 28 tisoč kilometrov na uro, opazujete naš tihi modri planet, letite nad celinami, nad letnimi časi, očarani zrete v puščave in ledenike, vrhove gora in prostranstva oceanov. In v tem vesoljskem sprehodu hkrati občutite srh in ekstazo ter se ves čas sprašujete: Kaj je življenje brez Zemlje? Kaj je Zemlja brez človeštva?

The Memory Police, Yoko Ogawa

Na odmaknjenem, neimenovanem otoku stvari začnejo izginjati tiho in postopoma. Izginejo klobuki, trakovi, ptice, vrtnice, drobne stvari, ki so življenje delale lepo in prepoznavno. Prebivalci sprememb ne opazijo in se hitro prilagodijo pozabi, nova pravila sprejemajo brez vprašanj. A redki, ki se še spominjajo, postanejo grožnja redu in tarča neizprosne policije spomina, katere naloga je zagotoviti, da se izginulo ne vrne, niti v mislih. Mlada pisateljica, soočena s svetom, v katerem besede izgubljajo pomen, odkrije, da je njen urednik v smrtni nevarnosti. S pomočjo starca, ki prav tako noče pozabiti, ga skrije v svojem domu. Medtem ko se prostor okoli njih oži in izguba dobiva oprijemljive obrise, pisanje postane zadnje zatočišče, krhko, a vztrajno dejanje upora.

Normalni ljudje, Sally Rooney

Connell: marljiv, igra na položaju glavnega napadalca, postaven, ne zapleta se v pretepe, vsi ga imajo radi. Marianne: odkrito prezira ljudi v šoli, nima prijateljev in odmore za kosilo preživlja sama ob branju romanov. Čeprav se Connell grozi, da bi z njo ostal na samem, včasih sanjari o tem, kaj bi ji lahko rekel, da bi nanjo naredil vtis. Ko začneta govoriti, spozna, da je Marianne edina oseba, ki ji lahko pove vse, in njun odnos se poglablja. Bo povezanost, ki sta jo ustvarila, zdržala odraščanje, selitve, izdaje, normalne ljubezenske zveze, nevidne brazgotine duše, sadizem, razlike v poreklu in družinski pritisk?

Podrobnosti, Ia Genberg

Ženska v vročici poseže po romanu in že na prvih straneh najde posvetilo iz mladosti. Besedilo pred njo kot odmev preteklosti odpre sanjsko pot do drobnih detajlov iz spomina, razpršenega mozaika bližnjih odnosov. Vročica traja, tok misli narašča, obrisi štirih ljudi, Johanne, Niki, Alejandra in Birgitte, pa se postopoma izostrijo v subtilni kompleksnosti ter postanejo čustvena vozlišča celotnega življenja, zaznamovanega tako z najdbami kot z izgubami.

Članek je prevzet s portala Journal.hr

Foto: Emka