V londonski galeriji Tate Modern se danes odpira največja retrospektiva Tracey Emin doslej

Retrospektivna razstava Tracy Emin z naslovom Drugo življenje se odpira danes, 27. februarja 2026, v londonskem Tate Modern. Tate Modern v izjemno zahtevnem podvigu s svojo največjo razstavo doslej slavi revolucionarno delo svetovno znane umetnice Dame Tracey Emin.

Retrospektiva Tracey Emin z naslovom Drugo življenje, ki zajema njeno izjemno štiridesetletno ustvarjanje, označuje najpomembnejšo razstavo v njeni karieri. Spremlja ključne življenjske dogodke, ki so oblikovali njeno pot in preobrazbo. Razstavljena so dela iz vseh obdobij, od prelomnih instalacij, ustvarjenih v devetdesetih letih, do novejših slik in bronastih skulptur, ki bodo razstavljene prvič. Retrospektiva Tracey Emin, zasnovana v tesnem sodelovanju z umetnico, razstavlja več kot 100 del s področja slikarstva, videa, tekstila, neona, kiparstva in instalacij, ki prikazujejo njen preprost in surov pristop k deljenju izkušenj ljubezni, travm in osebnega razvoja.

Tracey Emin: A Second Life je predstavljena v Tate Modern, v Eyal Ofer Galleries. Razstava je realizirana v partnerstvu z modno hišo Gucci, ob dodatni podpori Tracey Emin Exhibition Supporters Circle, Tate International Council, Tate Members in Tate Americas Foundation. Kustosinja razstave je Maria Balshaw, direktorica muzeja Tate, nato Alvin Li, kustos za International Art, ob podpori Asymmetry, Tate Modern in Jess Baxter, pomočnice kustosinje za International Art, Tate Modern. Realizirana je s pomočjo Harryja Wellerja, ki je kreativni direktor v Tracey Emin Studio.

Razstava bo trajala do 31. avgusta 2026. Galerija je odprta vsak dan od 10. do 18. ure, ob petkih in sobotah do 21. ure, od 27. februarja dalje. Spremljevalni program bo obsegal pogovore s kustosinjo in umetnico, glasbeni program ter številne druge kulturno umetniške programe.

Vstopnice po ceni 20 funtov je mogoče kupiti na spletni strani Tate Modern.

Tracey Emin je umetnica, ki je iz življenja ženske ustvarila umetnost

Tracey Emin se je rodila leta 1963 v Londonu. Trenutno živi in dela v Margatu v Združenem kraljestvu in v Franciji. Emin je razstavljala po vsem svetu, vključno z velikimi razstavami v najpomembnejših muzejih, kot so Musée d’Orsay v Parizu 2019, Leopold Museum na Dunaju 2015 in Stedelijk Museum Amsterdam leta 2002.

Njena dela so zastopana v muzejskih in javnih zbirkah po svetu, med drugim v British Museum v Londonu, Getty Institute v Los Angelesu, Museum of Modern Art v New Yorku in Centre Pompidou v Parizu ter številnih drugih. Predstavljala je Veliko Britanijo na 52. beneškem bienalu. Od leta 2011 je profesorica risanja na Royal Academy of Arts v Londonu. Leta 2012 je prejela naziv Commander of the Most Excellent Order of the British Empire CBE za prispevek k vizualni umetnosti. Častni naziv Dame ji je bil podeljen leta 2024 v okviru King’s Birthday Honours za zasluge na področju umetnosti.

Kot umetnica je Tracey Emin za vedno spremenila naše razumevanje tega, kaj umetnost lahko je. Aktivna kot prvi dan še naprej vpliva na sodobno umetnost in danes uporablja žensko telo kot medij, s katerim raziskuje strast, bolečino in zdravljenje.

Retrospektiva Tracey Emin z vidika avtorice

Na svojem Instagram profilu je umetnica tik pred slavnostnim odprtjem 25. februarja delila, kako neprijetni so ji javni dogodki v njenem drugem življenju. Odkar je zaradi invalidnosti prisiljena vsakodnevno nositi stomo, se ne počuti udobno v oblačilih, ki jih je nekoč rada nosila, kot so obleke. Njeno nežno opozorilo na omejitve pri oblačenju je ni ustavilo, da se v Tate Modern pojavi elegantno oblečena. Izbrala je zelo udobno, a stilirano kombinacijo. Njeno spremstvo ob tej priložnosti so bili študenti na rezidenci v njenem centru za sodobno umetnost v rodnem Margatu.

Na slavnostnem odprtju razstave, ki si jo obiskovalci lahko ogledate od danes, smo slišali tudi besede Dame Tracey Emin.

Zelo sem vznemirjena zaradi razstave v Tate Modern. Zame je to eden največjih mednarodnih muzejev sodobne umetnosti na svetu, tukaj v Londonu. Čutim, da bo ta razstava z naslovom A Second Life zame prelomnica. Trenutek v mojem življenju, ko se ozrem nazaj in grem naprej. Resnično praznovanje življenja.

Tracey Emin in poklon mestu Margate

Globoko zakoreninjena vez z rodnim Margatom, kjer ima danes tudi umetniško šolo, je stalna nit njenega ustvarjanja. Margate je zapustila pri 15 letih, se v poznih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih občasno vračala, nato pa se leta 1987 preselila v London, da bi študirala na Royal College of Art.

Po tem, ko je leta 2016 v Margatu doživela smrt svoje matere in leta 2020 preživela raka, se je vrnila v obmorsko mesto. Tam si je ustvarila stalni dom in ustanovila Tracey Emin Artist Residency, brezplačno umetniško šolo, zasnovano kot niz studiev za rezidenčna bivanja in skupno delo. Letošnja generacija študentov, ki tam prebiva, je z umetnico prišla na slavnostno odprtje 25. februarja.

Retrospektiva v Tate Modern vključuje tudi dela iz njenega življenja, osredotočena na Margate. Skozi spomine iz otroštva Tracey Emin raziskuje, kako se vrača k svoji osebni zgodovini in jo znova pripoveduje. Mad Tracey From Margate Everybody’s Been There 1997 razkriva njene najbolj intimne misli skozi ročno všite fraze, pisma in risbe, medtem ko leseni vlak smrti It’s Not the Way I Want to Die 2005 črpa navdih iz znamenitega zabaviščnega parka Dreamland in odraža njene tesnobe in ranljivosti.

Drugo življenje Tracey Emin

V središču razstave sta dve ključni instalaciji Exorcism of the Last Painting I Ever Made 1996 in My Bed 1998. Prva dokumentira tri tedne, ko se je Emin zaprla v galerijo v Stockholmu in poskušala razrešiti svoj odnos do slikarstva, ki ga je opustila šest let prej po izkušnji splava. Sledi njena kultna instalacija, nominirana za Turnerjevo nagrado, ki dokumentira okrevanje po zlomu, povezanem z alkoholom. Ti izjemni deli vodita obiskovalca iz njenega prvega življenja v drugo življenje po bolezni in operaciji.

Tracey Emin ima danes do kultnega dela My Bed povsem drugačno perspektivo.

Ne želim, da ljudje gledajo mojo posteljo. Želim, da razmišljate o svojih posteljah, o trenutkih nereda in težkih obdobjih v svojih življenjih.

Neposredna izkušnja raka, operacije in invalidnosti je na razstavi neposredno tematizirana, kar poudarja njen odpor do ločevanja zasebnega in javnega. Nedavna bronasta skulptura Ascension 2024 raziskuje njen nov odnos do telesa po veliki operaciji zaradi raka mehurja. Prikazane so tudi nove fotografije, ki prikazujejo stomo, s katero danes živi.

Retrospektiva se zaključi s tem, da umetnica v slikarstvu raziskuje dimenzije svojega drugega življenja. Življenja po bolezni. Čeprav sta bolečina in zlomljeno srce še vedno prisotna, njene ambiciozne slike velikega formata nosijo transcendentno, duhovno kakovost, ki kaže na odločno namero živeti v sedanjem trenutku. Skulptura Death Mask 2002 je med velikimi formati, ki ponazarjajo življenje, preživeto z vso intenzivnostjo. Zunaj zidov galerije monumentalna bronasta skulptura I Followed You Until The End 2023 dominira prostoru pred Tate Modern in vabi mimoidoče k doživetju visceralnega dela Tracey Emin.

Odgovor na aktualna vprašanja

Tracey Emin se skozi umetnost skoraj neprestano sooča z osebno travmo in bolečino ter razbija stigmo okoli tem, o katerih se nerado govori. Tudi retrospektiva odraža predanost aktualnemu trenutku. Umetnica se dobro spominja, kako je bilo njeno delo, ki je radikalno tematiziralo splav, vizionarsko. Danes je splav vse manj dostopen, njena zgodnejša dela pa postajajo v Združenih državah prepovedana za razstavljanje.

Razstava obravnava tudi umetničino izkušnjo spolnega nasilja, vključno z neon napisom I could have Loved my Innocence 2007 in vezenino na kaliko platnu Is This a Joke 2009. V enem svojih najbolj osebnih video del How It Feels 1996 Emin podaja pretresljiv, a opolnomočujoč prikaz neuspelega splava ter opisuje institucionalno zanemarjanje, fizične in psihološke posledice zavrnitve materinstva ter mizoginijo, ki ga spremlja. Javno prvič prikazana odeja The Last of the Gold 2002 je izpisana z A do Ž splava in ponuja nasvete ženskam v podobni situaciji.

Direktorica galerije in kustosinja razstave Maria Balshaw je prav tako nagovorila občinstvo ob odprtju.

Danes sem resnično zadovoljna, da nam je uspelo vključiti to delo The Last of the Gold. To je delo, ki še nikoli prej ni bilo javno prikazano, čeprav je nastalo leta 2002. Je kot priročnik z nasveti za ženske, kaj se zgodi, kaj storiti, če nepričakovano zanosite, kako govoriti z zdravnikom, kako skrbeti zase, kako preprečiti nosečnost. Pa tudi kako se soočiti z nosečnostjo, če se zgodi ob neželenem času. Delo je bilo v zasebni lasti, mislim, da se je Tracey takrat bala, da preveč govori. Jaz pa čutim, da je to delo, ki ga moramo ponovno videti leta 2026. Če pogledamo svet okoli sebe, se ženskam v mnogih državah odreka pravica do kakovostnih nasvetov o reproduktivnem zdravju. In pravica do splava, ko ga potrebujejo. Zato so ti nasveti žal ponovno potrebni.

Članek je prevzet s portala Journal.rs

Photo: Tate Modern

Prevod : Marija Ratković