Stefano Seletti je oblikovalska ikona, v pogovoru z njim pa smo izvedeli skrivnost uspeha te trajnostne blagovne znamke

V svetu, kjer se dizajn vse pogosteje reducira na estetiko, ki hitro zastara, italijanska znamka Seletti že desetletja uspeva ostati sveža, drzna in avtentično svoja. Na čelu te kreativne eksplozije stoji Stefano Seletti – človek, katerega pogled na vsakdanje predmete je enako nepričakovan kot njegova sposobnost, da banalno spremeni v poezijo. Njegovo delo nenehno išče ravnovesje med umetnostjo in oblikovanjem, provokacijo in igro, tradicijo in prihodnostjo, vselej pa ga vodi ista radovednost, ki ga spremlja od otroštva, preživetega ob boku vizionarskega očeta.

V tem ekskluzivnem pogovoru Stefano razkriva, kaj ga žene naprej, kako nastajajo kultni Seletti izdelki ter zakaj so napake prav tako dragocene kot ideje. Njegova filozofija, hkrati poetična in pragmatična, razkriva, zakaj bi moral biti dizajn vedno več kot zgolj lepo oblikovan predmet. Prenositi mora čustvo, stališče in tisti droben kanček čarobnosti, ki spremeni prav vse.

• Vaša družinska zgodba je izjemno zanimiva. Kako je Seletti pravzaprav nastal in kakšna je bila vaša osebna izkušnja odraščanja znotraj blagovne znamke?

Moj oče je začel trgovati s Kitajsko leta 1972, v času, ko si le redki Evropejci sploh upali tja potovati. Prvič me je s seboj vzel leta 1987, ko sem imel sedemnajst let. Spominjam se, da so takrat domačini večinoma še vedno potovali s kolesi, avtomobili pa so bili prava redkost. Sčasoma sem začel obiskovati to državo, pa tudi mnoge druge po Aziji, dva- do trikrat letno in odkril njihovo izjemno sposobnost nenehne preobrazbe. Ob vsakem obisku se je pojavilo nekaj novega. Sprva me je to zmedlo, nato pa bogatilo. Dal mi je občutek, kot da hkrati živim v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ta stalna sprememba in ravnovesje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, ki sem ga opazoval na potovanjih, je postalo temelj filozofije blagovne znamke SELETTI. Verjamem, da naše stvaritve obstajajo prav v tem občutljivem prostoru med sodobnostjo in brezčasnostjo.

• Kateri so vaši prvi spomini na očetovo delo in kako vas je uvedel v svet oblikovanja?

Moji prvi spomini na očetovo delo niso povezani z določenim predmetom ali trenutkom, temveč z občutkom. Spomnim se, kako se je gibal po svetu z neverjetno radovednostjo; lahko je vzel povsem preprost predmet, ga obrnil v rokah in nenadoma se je pojavila iskra – ideja. Ta iskra me je očarala mnogo prej, preden sem sploh razumel, kaj dizajn pravzaprav je.

Oče me nikoli ni formalno »uvajal« v oblikovanje, preprosto me je jemal s seboj. Spremljal sem ga po skladiščih, tržnicah, delavnicah in povsem neopazno srkal njegov način opazovanja stvari. Naučil me je, da se dizajn začne z odprtostjo – s pogumom, da pogledaš onkraj tistega, kar je očitno.

To, kar mi je predal, ni bila metoda, temveč miselnost – mešanica poguma, lahkotnosti in veselja ob tem, da intuicijo pretvoriš v nekaj resničnega. Odraščanje ob njem je oblikovanje spremenilo v nekaj, kar ni poklic, temveč naravno nadaljevanje načina, kako doživljaš svet.

• Koliko je danes, kljub svetovnemu uspehu, družinski duh še vedno prisoten v vsakdanjem delu znamke?

Zelo prisoten je v vsem, kar počnemo. Močno sem navezan na svoje poreklo in naše korenine so izjemno trdne. Še vedno živim v stari družinski hiši v Cicognari di Viadana, v pokrajini Mantova. Zato me revščina in težki pogoji, ki sem jih nekoč videl na potovanjih po Aziji, niso prestrašili. Moja družina je bila vajena skromnega, ruralnega življenja.

Z družino me veže globoka povezanost in zelo cenim naše pogovore ter izmenjavo idej. Zame so ne le vir navdiha, temveč tudi konstruktivnega soočanja, ki mi pomaga rasti in gledati na stvari z novih perspektiv.

• V vašem delu je mogoče opaziti popolno ravnotežje med umetnostjo in oblikovanjem, med banalnim in poetičnim. Je to zavestna strategija ali spontani rezultat ustvarjalnosti?

Ravnotežje med umetnostjo in oblikovanjem ter med vsakdanjim in poetičnim ni rezultat premišljene strategije. Izvira iz intuicije. Vedno sem verjel, da ustvarjalnost raste takrat, ko si dovoliš zaviti s poti in ubežati tradicionalnim oblikovalskim procesom. Ne zanima me popolnost ali »usklajena« estetika. Bolj cenim spontanost, drobne napake, nepričakovane detajle, ki predmetom dajejo osebnost. Tam se rodi poezija, v trenutku, ko nekaj običajnega spremeniš v nekaj, kar nosi čustvo.

Tako da ravnotežje, ki ga vidite v mojem delu, ni načrtovano; naravno izhaja iz mojega pristopa k idejam, z radovednostjo, malce drznosti in svobodo, da vrednost poiščem v vsakdanjiku.

• Kako izgleda vaš ustvarjalni proces, od ideje do končnega izdelka?

Zame se vse začne z namenom ustvariti nekaj, česar še nikoli ni bilo, z željo izzvati ustaljeno stanje. Ustvarjalnost je močno orodje. Lahko spremeni način, kako živimo, kako komuniciramo in celo kako dojemamo svet. Če zgolj sprejemamo tisto, kar že obstaja, izgubimo priložnost, da ustvarimo nekaj boljšega. Izzivanje statusa quo pomeni sprejeti neuspeh in imeti pogum nadaljevati kljub njemu. To je nenehen boj, a prav ta boj poganja inovacije. Verjamem, da bi moralo biti to v jedru vsakega ustvarjalnega procesa, ustvariti nekaj, kar je pomembno za človeka, ki to izkusi.

• Kaj vas najpogosteje navdihuje?

Najbolj me navdihuje resnično življenje. Nenehno opazujem, kako se ljudje gibljejo po svetu. Pogosto rečem, da navdih črpam od svojih deklic in nečakinj, saj pri njih vidim spontanost, domišljijo in neke vrste neustrašno ustvarjalnost.

Globoko me je oblikovala tudi pokrajina, iz katere prihajam: Panonska nižina, njena megla, topoli, tista tiha, zadržana atmosfera, ki jo lahko najdeš samo tam. To je pokrajina, ki te nauči ceniti majhne podrobnosti in skrito poezijo.

Seveda so me oblikovala tudi potovanja. Spoznanje novih kultur, novih obzorij in novih načinov življenja ti odpira um. Vsako potovanje dovolj premakne perspektivo, da zaneti novo idejo. Na koncu pa me pri mojem delu žene tole: pogledati nekaj običajnega in se vprašati, kako lahko to spremenim v nekaj malo izjemnega.

• Pogosto sodelujete z umetniki in oblikovalci. Kako izbirate sodelavce in kaj je ključno pri teh sodelovanjih?

Sodelavce izbiram po občutku. Manj me zanimajo akademske nazive, bolj pa skupni duh, občutek za igro, odprtost in pogum, da se odmaknemo od pričakovanj. Veliko ljudi, s katerimi sodelujem, prihaja iz sveta umetnosti, ne pa tradicionalnega oblikovanja, saj prinašajo bolj eksperimentalen način razmišljanja.

• Veliko Seletti izdelkov nosi jasen družbeni odnos, služijo kot komentar, ironija ali celo provokacija. Kako pomembno vam je, da dizajn nosi tudi sporočilo?

To je zato, ker mi preprosto nismo običajno oblikovalsko podjetje. Popolnoma spoštujem tradicijo in industrijo dizajna, vendar to ni moja pot. Moram hoditi po drugačni stezi, raziskovati nove smeri. Pravzaprav nisem niti umetnik, sem obrtnik, vendar imam priložnost sodelovati z izjemnimi umetniki, odličnimi fotografi in navadnimi ljudmi, ki me navdihujejo ali mi dajejo prave ideje.

Moramo raziskovati nove poti. Moramo iti z roko v roki s prihodnostjo, ne proti njej. Ne moremo se upirati evoluciji, moramo najti način, da z njo napredujemo. In potrebujemo empatijo. Radovednost je pomembna, a tudi empatija, saj izgubljamo svojo človečnost, umetnost pa bi jo morda morala ohranjati.

• Kaj menite o trendu množične proizvodnje in hitrih sprememb trendov?

Množična proizvodnja in hitre spremembe trendov so del sveta, v katerem živimo, in jih vidim kot priložnost, pa tudi kot tveganje. Priložnost je v tem, da nam omogočajo, da smo odzivni in prilagodljivi. Naše podjetje je majhno in agilno, zato lahko hitro spremenimo smer in ideje v izdelke pretvorimo z veliko hitrostjo.

Tveganje je izguba smisla. Ko vse postane enkratno in vodeno samo z mislijo “kaj je naslednje”, pozabimo, kaj predmet naredi vrednega za ohranjanje. Zame ni cilj slediti trendom, ampak ustvarjati kose, ki so dostopni, presenetljivi in čustveno nabiti.

Zato skušam uporabljati orodja množične proizvodnje, ne da bi postal njen talec. Če izdelek lahko ohrani iskro, nasmeh, kanček poezije in občutek radovednosti, potem presega trende, tudi če se svet hitro spreminja.

Foto: PR