Na jugu Francije, na idiličnem otoku Porquerolles, umetnost dobi nekoliko drugačen pomen. Villa Carmignac namreč ni klasičen muzej, kjer si razstave ogledate v čevljih in po vnaprej določeni poti, temveč prostor, ki obiskovalce spodbuja, da umetnost doživijo z vsemi čuti. Prvo pravilo ob prihodu je zato precej nenavadno: pred vstopom v vilo morate sezuti čevlje.
Na prvi pogled se zdi zahteva nekoliko nenavadna, vendar ima zelo premišljeno ozadje. Bosi koraki po različnih površinah naj bi spremenili način, kako zaznavamo prostor, hkrati pa obiskovalce spodbudili, da se za trenutek odmaknejo od klasičnega muzejskega doživetja. Villa Carmignac tako združuje umetnost, arhitekturo in naravo ter ustvarja izkušnjo, ki je bolj sproščena, počasna in predvsem izrazito čutna.
Zakaj si morate razstavo ogledati bosi?
Villa Carmignac je del fundacije Carmignac, ki na otoku Porquerolles ustvarja prostor za različne kulturne dogodke in umetniške projekte. Ena najbolj prepoznavnih značilnosti vile je pravilo, da obiskovalci pred vstopom sezujejo obutev. Namen ni zgolj estetski ali simboličen, temveč želijo z njim spremeniti način, kako obiskovalec doživlja umetnost.
Ko hodite bosi, namreč precej težje ignorirate prostor okoli sebe. Pod nogami začutite kamen, les, lokalno glino ali cement, različne temperature in teksture tal pa postanejo del celotne izkušnje. Namesto da bi se osredotočili izključno na slike in druge umetnine pred seboj, postanete pozorni tudi na lastno gibanje in prostor, skozi katerega se premikate.
Prav v tem je bistvo koncepta vile. Klasičen ogled muzeja je pogosto zelo vizualna izkušnja, tukaj pa želijo umetnost približati celotnemu telesu. Bosi koraki obiskovalca prisilijo, da nekoliko upočasni tempo, se bolj zaveda vsakega koraka in prostor zaznava drugače.
Takšna izkušnja je povezana tudi s konceptom tako imenovanega prizemljevanja oziroma groundinga, pri katerem je poudarek na neposrednem stiku z naravnimi površinami. V Villi Carmignac je ta ideja vključena v samo arhitekturo in način ogleda razstav, zato obisk muzeja postane nekoliko drugačen ritual.
Tudi muzejski ogled ima svojo utrujenost
Če radi obiskujete muzeje, boste verjetno poznali občutek, ko se proti koncu razstave zalotite pri tem, da dela samo še bežno pogledate. Sama sem se že večkrat znašla v situaciji, ko sem razstavo prehodila hitreje, kot sem načrtovala, in se spraševala, zakaj se mi je mudilo.
Za ta pojav obstaja izraz muzejska utrujenost. Gre za občutek, ki se lahko pojavi po daljšem ogledu muzejev in večjih količin umetnosti, ko postane težje ohranjati pozornost in se v celoti posvetiti posameznim delom.
Villa Carmignac se temu poskuša izogniti na precej preprost način. Ko sezujete čevlje, postane vsak korak nekoliko bolj zavesten. Razmišljate o tem, po čem hodite, zaznavate različne materiale in temperaturo tal, hkrati pa se bolj zavedate lastnega telesa. Prav zaradi tega je težje brez premisleka hiteti od ene umetnine do druge.
Umetnost tako ni več nekaj, kar zgolj opazujete, ampak postane del širše prostorske izkušnje. Pogled, dotik, gibanje in občutek prostora se združijo v enem samem obisku.
Villa Carmignac je obdana z naravo
Posebnost vile se ne konča pri notranjosti. Tudi njena lokacija je pomemben del celotnega koncepta. Na mestu, kjer danes stoji Villa Carmignac, je nekoč stala stara kmetija, ki jo je arhitekt Henri Vidal preoblikoval v sodobno vilo.
Posest je pozneje očarala Édouarda Carmignaca, ki jo je spremenil v prostor, namenjen umetnosti. Vila je danes prepoznavna po prostornosti in visokem stropu, skozi katerega v notranjost prihaja veliko naravne svetlobe. Prav povezava med notranjim prostorom in okolico je eden ključnih elementov njenega značaja.
Ob vili se razprostira tako imenovani ne vrt. Gre za pristop, pri katerem se naravno ravnovesje ohranja predvsem z zaščito obstoječega rastlinstva, namesto da bi prostor načrtno zapolnjevali z novimi rastlinami. Na posestvu so tako ohranjene številne endemične rastlinske vrste, od citrusov in sivke do redke vrste brnistre.
Narava tukaj ni zgolj kulisa za muzej, temveč je pomemben del njegovega doživetja. Prav zato ni presenetljivo, da Porquerolles privablja tudi umetnike, ki prihajajo na rezidence in začasna bivanja. Otok jim ponuja okolje, v katerem lahko ustvarjajo daleč od vsakdanjega mestnega vrveža, obdani z naravo, svetlobo in morjem.
Letošnja razstava je poklon poletju
Ker je Villa Carmignac odprta le v toplejšem delu leta, od pomladi do pozne jeseni, je tudi njen program tesno povezan z značajem otoka. Letošnja osrednja začasna razstava nosi naslov Sea, Pop & Sun in v središče postavlja poletje, svobodo ter energijo desetletij, ki so pomembno zaznamovala popularno kulturo.
Naslov razstave se navezuje na provokativni poletni hit Sergea Gainsbourga, njena vsebina pa se osredotoča na obdobje šestdesetih in sedemdesetih let. V ospredju so ideje svobode, revolucije, prestopanja moralnih meja, vitalnosti in hedonizma, vse skupaj pa je predstavljeno skozi več kot 80 pomembnih del pop arta.
Med umetniki najdemo nekatera največja imena umetnostne zgodovine. Andy Warhol je zastopan s serigrafijo Sunset iz leta 1972, ob njem pa so dela Roya Lichtensteina, Yayoi Kusame in Niki de Saint Phalle. Zgodovinska imena dopolnjujejo sodobni umetniki, med njimi Judy Chicago in Theo Mercier.
Razstava tako vzpostavlja zanimiv dialog med različnimi generacijami umetnikov in obdobji. Hkrati ostaja zvesta poletnemu značaju Porquerollesa, kjer se umetnost naravno povezuje z morjem, soncem in sproščenim ritmom otoka.
Foto: IG @fondationcarmignac
