Vključitev Höllerjeve delovne ideje v kategorijo visoke mode nakazuje spremembo paradigme, v kateri industrija umetnosti ne uporablja več kot dekorativnega sloja, temveč ji prepušča prostor enakovredne prisotnosti. Chanel je s to potezo prestopil meje klasične scenografije in uvedel konceptualni okvir, ki revijo umešča v širši kulturni kontekst, blizu institucionalnim razstavam in muzejskim praksam. Motiv gobe, ki v Höllerjevem delu pogosto nosi pomene transformacije, negotovosti in spremenjenega stanja zavesti, dobi dodatno dimenzijo v stiku z visoko modo. Kot organizmi, ki rastejo zunaj nadzora, v tišini in zunaj pogleda, postanejo subtilna metafora samega couture procesa, počasnega, zaprtega in posvečenega skrajni natančnosti. Na ta način instalacija ne ilustrira kolekcije, temveč z njo vstopa v konceptualni dialog.
V tem kontekstu je odločitev, da se revija odvije znotraj instalacije, ustvarjene na miselnem konceptu Carstena Höllerja, v Grand Palaisu, prostoru, ki že desetletja deluje kot stalni oder Chanelovih couture revij, mogoče brati kot neposredno artikulacijo vizije Matthieua Blazyja. Instalacija v tem ambientu ne deluje kot scenografska podpora kolekciji, temveč kot konceptualni filter, skozi katerega se ta opazuje. Blazy ne dojema Chanela kot zaprt sistem luksuza, temveč kot kulturno platformo, v kateri se oblačilo doživlja skozi odnos telesa, prostora in percepcije. Prostor Grand Palaisa narekuje ritem, merilo in psihološko napetost, kolekcija pa se pojavi kot del širšega perceptivnega doživetja in ne kot izoliran vizualni spektakel. Se sliši znano? Če vas zgodba o grandioznih, tematskih revijah spominja na Karla Lagerfelda, ste na pravi poti.
