Projekt, ki dokazuje, kako lahko rekonstrukcija istrske hiše s konca 19. stoletja izgleda nepričakovano
V istrskem urbanem tkivu, skrita pred neposredno berljivostjo, stoji secesijska kamnita hiša s konca 19. stoletja – objekt z zapleteno biografijo in izrazito arhitekturno identiteto. Projekt VĒNØ-66, za katerim stoji studio Wizia, k hiši ne pristopa kot k zgodovinskemu artefaktu, ki bi ga bilo treba ohraniti v statičnem stanju, temveč kot k živemu sistemu, ki zahteva natančno branje, odgovorno rekonstrukcijo in sodobno interpretacijo.
Da studio Wizia prostor bere kot zgodbo, so dokazali že pri več projektih. Tokrat predstavljamo njihov najnovejši projekt.
Projekt VĒNØ-66
Gre za avtentično kamnito štirinadstropno stavbo, zgrajeno v obdobju intenzivnega urbanega razvoja Istre, katere struktura je skozi čas prehajala različne namembnosti in preobrazbe. Prav ta slojevitost postane temelj projektnega razmišljanja. Projekt se začne z analizo obstoječega stanja, ne le v tehničnem, temveč tudi v prostorsko-narativnem smislu. Objekt je ob prevzemu kazal resne poškodbe: sledi požara, statične težave ter degradacijo dela izvornih elementov. Kljub temu je temeljna kamnita struktura ostala ohranjena, kar potrjuje kakovost gradnje in konstruktivno logiko, značilno za konec 19. stoletja.
Sodobna interpretacija tradicionalne arhitekture
Masivni zidovi, jasno definirane etaže in značilni oboki pričajo o arhitekturi, ki je nastala iz potrebe po trajnosti, ne pa po začasnih rešitvah. Prav zato projekt ne izhaja iz ideje nadomestitve, temveč reinterpretacije.
Pri projektu VĒNØ-66 je potekalo tesno sodelovanje z arhitektom, ki je zajemalo analizo obstoječega stanja, prostorske strukture in zgodovinske slojevitosti konteksta. Skozi proces etažiranja, konservatorske evalvacije in priprave idejne rešitve je bil določen okvir za sodobno interpretacijo tradicionalne arhitekture, ob tem pa so nove intervencije natančno usklajene s karakterjem lokalne gradbene dediščine.
Takšen pristop je omogočil stabilno in jasno arhitekturno osnovo, znotraj katere se interier razvija kot nadaljevanje arhitekturne misli, ne pa kot ločen oblikovalski sloj. Zgodovina hiše ni enoznačna. Prvi znani lastnici sta bili dve sestri, katerih življenjski in družbeni kontekst je pustil svoj pečat v organizaciji prostora. Kasneje hišo naseli lokalni zdravnik, v določenem obdobju pa objekt prevzame funkcijo poliklinike. Vsaka od teh faz je pustila drugačen prostorski in simbolni zapis.
Projekt VĒNØ-66 ne stremi k dobesedni rekonstrukciji teh slojev, temveč jih uporablja kot intelektualni vir. Zgodovina je tu orodje za sprejemanje odločitev, od prostorske organizacije do izbire materialov in oblikovalskega jezika. Za konec predstavljamo še nekaj fotografij …
Interier kot arhitekturna disciplina
V okviru tako definirane arhitekturne zasnove predstavljamo interier stanovanja v drugem nadstropju hiše, razvito kot discipliniran arhitekturni sistem znotraj obstoječe strukture. Oblikovanje prostora temelji na dialogu med zaznano arhitekturo in sodobnim načinom bivanja, pri čemer se opušča dekorativni pristop v prid jasni prostorski logiki in kontrolirani materialnosti.
Središčni element interierja je marmor Calacatta, z izrazitim vzorcem in močno grafiko. Njegova vloga ni reprezentativna ali simbolna, temveč prostorska — marmor uvaja napetost in vizualno gostoto ter deluje kot kontrapunkt reducirani, umirjeni osnovi stanovanja.
Brušen inox in poliran aluminij sta bila uvedena selektivno, kot sodobna asociacija na eno izmed zgodovinskih faz hiše. Njuna preciznost in hladnost sta bila uravnotežena s toplino lesa in mehkobo organskih linij, s čimer se vzpostavi jasna, a nenasilna materialna hierarhija.
Barvni koncept stanovanja izhaja iz identitete regije. Rumena, modra in zatemnjena rdeča, prevzete iz istrskega grba, ter zelena kot asociacija na pokrajino in oljčnike, so uvedene fragmentarno in zmerno. Barva ne služi kot dekorativni sloj, temveč kot prostorski kod oziroma orodje za poudarjanje volumenov, prehodov in arhitekturnih elementov.
Oboki, kot eden ključnih elementov arhitekture hiše, so v stanovanju v drugem nadstropju obravnavani kot aktivni prostorski generator. Poudarjeni z barvo in osvetlitvijo, določajo ritem prostora in usmerjajo gibanje, brez potrebe po dodatnih gestah ali intervencijah.
To stanovanje ne stremi k dokončanju zgodbe hiše niti k podaji končne interpretacije projekta VĒNØ-66. Nasprotno, predstavlja en sloj v procesu rekonstrukcije. Premišljeno, sodobno artikulacijo prostora znotraj zgodovinske strukture, katere celovita arhitekturna predstavitev bo prikazana ob zaključku projekta.
Galerija
Članek je prevzet s portala Journal.hr.
Vizualizacije: Wizia studio
