En majhen kiosk, spremenjen v vsakomur dostopno čitalnico, je spremenil naš pogled na javne prostore

Nekaterih prostorov skoraj zagotovo niti ne opazimo, dokler jih nekdo ne pogleda iz popolnoma drugega zornega kota. Klasični ulični kiosk je eden izmed njih. Navajeni smo ga povezovati z dnevnimi časopisi, revijami, prigrizki, žvečilnimi gumiji in kratkim postankom, preden nadaljujemo pot. Toda kaj se zgodi, ko mu spremenimo namembnost, ne da bi pri tem spremenili tisto, zaradi česar je pomemben za mesto?

V Perugii se je to zgodilo z majhnim kioskom Edicola 518. Kiosk v zgodovinskem središču mesta je v desetih letih prehodil pot od prodajnega mesta za časopise do neodvisne knjigarne in kulturnega prostora, od junija 2026 pa je dobil še eno funkcijo. Postal je javni prostor, namenjen branju, počitku, druženju in kulturnim programom.

Štirje kvadratni metri, posvečeni tisku

Edicola 518 je bila odprta 1. junija 2016 na ulici Via Sant’Ercolano v zgodovinskem središču Perugie. Ustanovili so jo umetniki, zbrani okoli kolektiva Emergenze, na mestu, kjer je prej stal klasični mestni kiosk za časopise.

Že od začetka je ideja vodila v bolj alternativno smer. Ponudba je bila usmerjena v neodvisne tiskovine, umetniške knjige, fanzine, avtorske publikacije in izdaje, ki nastajajo zunaj velikih založniških sistemov. Prek založbe Emergenze Publishing so začeli objavljati tudi lastne publikacije.

Sam prostor je majhen. Velik je le štiri kvadratne metre. Toda to dejstvo je postalo del njegove identitete. Edicola 518 danes svoj prostor opisuje kot »štiri kvadratne metre neskončnega prostora«, kar je morda tudi najboljši način, da razložimo, kako je tako majhnemu kiosku uspelo postati prepoznavno mesto za ljubitelje tiska in neodvisne kulture.

Kiosk, ki je stopil iz svojih okvirjev

Edicola 518 skozi leta ni ostala omejena na svoje štiri kvadratne metre. Okoli nje se je razvila širša zgodba, ki vključuje založništvo, druge prostore in različne kulturne dejavnosti. Danes so poleg prvotne lokacije na ulici Via Sant’Ercolano kot del projekta navedli tudi naslov na ulici Corso Cavour, kjer se nahaja njihov drugi prostor.

Kljub temu Edicole 518 ne dela zanimive le število projektov, ki so iz nje izšli, temveč način, kako je spremenila predstavo o tem, kaj je kiosk sploh lahko. Ni več le prostor, mimo katerega gremo.

Nato je prišla nova preobrazba

Deset let po odprtju je zgodba Edicole 518 dobila novo poglavje. Pojavila se je ideja, da bi njen majhen prostor še bolj odprli mestu. Tako je nastal nov koncept, ki na kiosk gleda kot na majhen javni prostor. Mesto, kjer lahko ljudje sedijo, berejo, si vzamejo odmor ali se preprosto zadržijo.

Za oblikovanje novega prostora so najeli italijanskega oblikovalca Giuseppeja Arezzija, eden glavnih izzivov pa je bil prav ta, kako štiri kvadratne metre narediti dovolj prilagodljive za različne načine uporabe. Prostor je organiziran tako, da so njegovi elementi hkrati lahko sedeži, površine za odlaganje ter mesta za knjige in revije. Tako se je zaprta oblika kioska še bolj odprla proti ulici.

Mesto, kjer vam ni treba ničesar kupiti

Navajeni smo, da imajo takšni mestni prostori jasen namen. V trgovini kupujemo, v kavarni pijemo kavo, v knjižnici beremo, na klopi sedimo. Edicola 518 poskuša več preprostih funkcij združiti v enem zelo majhnem prostoru.

Novi kiosk je zasnovan kot prostor za branje in počitek, pa tudi kot prostor, ki lahko gosti različne dejavnosti. Mimoidočemu preprosto ponuja možnost, da se ustavi.

Kaj lahko spremeni en kiosk?

Zgodba Edicole 518 zato pravzaprav ni le zgodba o kiosku. Je zgodba o tem, kako se lahko mesto spreminja tudi brez velikih posegov. Ni nujno, da je vsak nov javni prostor velik trg, spektakularna stavba ali velik park. Včasih je dovolj nekaj kvadratnih metrov in dobra ideja o tem, kako uporabiti prostor. Edicola 518 je v desetih letih večkrat spremenila svojo vlogo, ena stvar pa je ostala enaka. Ideja, da je lahko majhen prostor več kot to, čemur je bil prvotno namenjen.

Od kioska za časopise do prostora za neodvisni tisk in nato do prostora, kjer lahko sedimo in beremo, ta preobrazba kaže, da nam morda ni treba vedno izumiti nečesa povsem novega.

Članek je prevzet s portala Journal.hr

Foto: Instagram (@edicola_518)