Obstaja nekaj skoraj paradoksalnega v dejstvu, da danes ljudje vse pogosteje potujejo zato, da bi prenočili znotraj filmskega prizora. Nekoč je bil luksuzni hotel simbol statusa, v današnji družbi pa je postal podaljšek pop kulture, prostor, v katerem občinstvo poskuša ponovno podoživeti čustva filma, ki ga je gledalo pred desetimi ali dvajsetimi leti. Na prvi pogled je to videti kot še en lifestyle trend, namenjen družbenim omrežjem. Vendar se za njim skriva veliko zanimivejša sprememba. Potrošniki izhajajo iz predpostavke, da jim uživanje v filmih pred velikim kinoplatnom ni več dovolj. Zdaj želijo postati del kompleksnega izkustvenega procesa ustvarjanja.
Park Hyatt Tokyo
Le malokateri hotel to tezo potrjuje bolje kot Park Hyatt Tokyo, kraj, ki ga je Sofia Coppola v filmu Lost in Translation spremenila v čustveno pokrajino osamljenosti, tišine in odtujenosti. Znani bar v 52. nadstropju je še danes videti skoraj povsem enako kot v filmu. Gostje ne prihajajo zgolj zaradi razgleda na Tokio, temveč zaradi občutka, da lahko vsaj za en večer stopijo v atmosfero melanholije zgodnjih dvatisočih. Hotel je sčasoma postal nekaj med bivanjem v luksuzni nastanitvi in obujanjem spomina na enega najpomembnejših umetniških projektov sodobne kinematografije.
The Beverly Wilshire
Podoben status ima tudi The Beverly Wilshire v Los Angelesu, katerega ime je za vedno povezano s filmom Pretty Woman. Hollywood se je že zdavnaj naučil, da je nostalgija lahko dobičkonosna, vendar jo je le malokdo komercializiral tako neposredno kot ta hotel. Danes lahko gostje rezervirajo posebne pakete Pretty Woman z zasebnimi stilisti, luksuznimi nakupovalnimi doživetji in apartmaji, navdihnjenimi s filmom. Meja med filmsko fikcijo in turistično ponudbo skorajda ne obstaja več.
The St. Regis New York
Zanimivo pa je, da ti hoteli iz filmov svojega statusa niso nujno pridobili zaradi filmov samih. Gre predvsem za občutek, ki ga predstavljajo. Hotel The St. Regis New York je tako ostal v spominu zaradi celotne estetike starega New Yorka. Pojavil se je v filmih, kot so The Devil Wears Prada, The First Wives Club in The Godfather, vendar je njegova prava funkcija v filmu skoraj vedno enaka. Simbolizira moč, status in tisto različico Manhattna, ki danes bolj obstaja v pop kulturi kot v resničnosti.
The Dolder Grand
Po drugi strani hotel The Dolder Grand predstavlja povsem drugačen tip filmskega luksuza. V Fincherjevi adaptaciji filma The Girl with the Dragon Tattoo hotel ne deluje toplo ali glamurozno. Nasprotno, njegova monumentalna arhitektura in sterilni interierji poudarjajo občutek distance in hladnosti. Prav zato je postal tako nepozaben, saj luksuz ni več prikazan kot udobje, temveč kot prostor izolacije.
Bellagio Las Vegas
In potem je tu še Bellagio Las Vegas, verjetno eden redkih hotelov na svetu, ki je postal prepoznaven tudi ljudem, ki filma Ocean’s Eleven nikoli niso gledali. Fontane Bellagia danes delujejo kot globalni simbol Las Vegasa, skoraj pomembnejši od samega mesta. Film Stevena Soderbergha je na novo opredelil način, kako občinstvo dojema Vegas. Manj kičasto, bolj elegantno in z mero glamurja, ki deluje filmsko tudi takrat, ko je povsem resničen.
Članek je prevzet s portala Journal.rs.
Foto: IMDB, Instagram (@bellagio, @thedoldergrand, @stregisnewyork, @parkhyattokyo, @beverlywilshire)
