Psihološke igre na začetku razmerja: Kdo bo naredil prvi korak, kdo se umakne in kdo igra nedostopnega?
Kdo se oglasi prvi?
Poznate tisti občutek, ko ne veste, ali bi morali poslati sporočilo, kdo se mora oglasiti prvi, kdo prvi zaželi dobro jutro in lahko noč, ali je to že preveč in kje je meja med »všeč si mi in res mi je lepo s tabo« ter »naporen si in vse skupaj gre prehitro«. Če bi bili odgovori na ta vprašanja preprosti, bi bili odnosi danes videti precej drugače. A niso.
Začetek razmerja si pogosto predstavljamo kot obdobje spontanosti, lahkotnosti in vznemirjenja – in včasih je res tako. Toda zelo hitro, skoraj neopazno, v zgodbo vstopijo psihološke igrice. Ne zato, ker bi nekdo zavestno manipuliral, temveč zato, ker vsi v nova razmerja vstopamo s preteklimi izkušnjami, razočaranji in strahovi, ki jih nosimo s seboj.
Vse svoje strahove nosim s seboj
Namesto da bi se spraševali, ali nam je oseba na drugi strani všeč, začnemo razmišljati o pravilih. Kdo se komu prvi oglasi? Kako hitro je prezgodaj poslati sporočilo? Je bolje počakati ali pokazati zanimanje? Še preden se odnos sploh začne oblikovati, se pogosto znajdemo v nekakšni tihi bitki – ne toliko z drugo osebo kot s svojimi pričakovanji, negotovostmi in strahovi.
Preizkušanje kot način iskanja občutka varnosti
Ena najpogostejših igric na začetku razmerja je preizkušanje. Gre za drobne, pogosto nezavedne poskuse, s katerimi preverjamo, koliko pomenimo drugi osebi. Nekaj časa se ne oglasimo, da bi videli, ali se bo prva javila ona. Odgovarjamo kratko in z zamikom, da bi preverili, ali se bo druga stran bolj potrudila. Včasih se celo namerno umaknemo, da bi izzvali odziv. V ozadju takšnega vedenja običajno ni želja po manipulaciji, temveč potreba po občutku varnosti in potrditvi, da je zanimanje obojestransko.
V ozadju takšnega vedenja se skoraj vedno skriva potreba po potrditvi. Želimo vedeti, pri čem smo, vendar se bojimo vprašati neposredno. Preizkušanje nam daje občutek nadzora, a le redko prinese pravo varnost. Namesto z odprtostjo se odnos začne z nezaupanjem, kar se pogosto nadaljuje tudi pozneje. In kot verjetno vsi dobro vemo, se takšna dinamika na dolgi rok običajno ne konča najbolje.
Umik, ko nam je lepo
Druga pogosta dinamika na začetku razmerja je umikanje. Pojavi se ravno takrat, ko se zdi, da stvari potekajo v pravo smer. Pogovori so sproščeni, med osebama je kemija, vse deluje naravno – potem pa se nekdo nenadoma umakne. Sporočila postanejo redkejša, odgovori krajši, pobude manj. Takšen umik pogosto nima veliko opraviti z drugo osebo. Veliko več pove o strahu pred bližino. Ko se začnemo navezovati, se lahko pojavi strah pred izgubo nadzora, razočaranjem ali tem, da bi bili ponovno prizadeti. Umik tako postane način samozaščite, hkrati pa pri drugi osebi povzroči zmedo in odpre prostor za nove igrice.
Kako se vesti v razmerju?
Nasvet, da je treba igrati »hladno«, je še vedno globoko zakoreninjen v naši kulturi. Naučeni smo, da preveliko zanimanje zmanjšuje privlačnost in da dostopnost pomeni šibkost. Zato pogosto igramo nezainteresiranost, čeprav nam je mar. Odlašamo z odgovori, se zadržujemo pri pošiljanju sporočil in se pretvarjamo, da smo bolj zaposleni, kot smo v resnici. Takšno »igranje na hladno« lahko sicer ustvari kratkotrajno napetost, vendar dolgoročno sporoča predvsem distanco. Če se tako vedeta obe strani, se razmerje hitro spremeni v niz zamujenih signalov in napačnih interpretacij. Namesto povezanosti dobimo negotovost.
Psihološke igrice na začetku razmerja
Eno ključnih vprašanj na začetku razmerja danes so sporočila. Kdo se komu prvi oglasi in kako pogosto. Sporočila so postala merilo zanimanja ter potrditev lastne vrednosti. Če smo vedno mi tisti, ki prvi stopimo v stik, začnemo dvomiti o ravnovesju v odnosu. Če se ne oglasimo, se sprašujemo, ali se bo druga oseba sploh javila. Če se ne, to pogosto vzamemo osebno. Težava je v tem, da sporočila le redko povedo celotno zgodbo. Ljudje imamo različne načine komuniciranja, različne navade in različne strahove. V zgodnji fazi razmerja pa to redko upoštevamo, saj smo osredotočeni predvsem na signale, ki potrjujejo ali rušijo naš občutek varnosti.
Kako prepoznati, da smo nekje obtičali?
Znak, da smo zašli v območje psiholoških igric, je pogosto občutek nenehne napetosti. Več razmišljamo o taktiki kot o tem, kako se v resnici počutimo. Analiziramo sporočila, čas odgovorov in pomene med vrsticami. Namesto vznemirjenja nam odnos povzroča negotovost. Če je začetek razmerja bolj podoben strategiji kot pristnemu spoznavanju, se je vredno vprašati, ali nam takšna dinamika sploh koristi in ali je to res odnos, ki si ga želimo. Prav tako si je dobro zastaviti še eno pomembno vprašanje: ali smo na takšen odnos sploh pripravljeni tudi sami?
Lahko tudi drugače
Alternativa igricam obstaja, vendar zahteva nekaj poguma. Imenuje se jasnost. Oglasiti se, ko si tega želimo. Pokazati zanimanje brez pretiravanja in brez skrivanja. Ne preizkušati, temveč opazovati. Drugi osebi dati prostor, da pokaže, kdo je, brez pasti in preverjanj. Jasnost ne pomeni prenagljenosti ali naivnosti. Pomeni zvestobo samemu sebi. Na začetku razmerja ni treba vedeti, kam vse skupaj vodi. Lahko pa vemo, kako se v tej dinamiki počutimo. In morda najpomembnejše vprašanje sploh ni, kdo se komu prvi oglasi, temveč kako se počutimo, medtem ko čakamo na odgovor.
Članek je prevzet s portala Journal.hr.
Foto: dupephotos.com
