Naslednja razstava Met Gala bo posvečena Johnu Gallianu – odločitev, ki je že dvignila veliko prahu na družbenih omrežjih
John Galliano: Horizons
V tem, da bo Galliano umeščen v tišino newyorškega Metropolitanskega muzeja umetnosti, je nekaj neustavljivo ironičnega. Skoraj štiri desetletja je ustvarjal oblačila, ki so zavračala mirovanje. Njegove obleke so hitele, se podirale, razpletale, eksplodirale v oblakih perja, izginjale v plasteh šifona in tavale skozi zgodovino, opite od domišljije. Pripadale so ženskam, ki so bile videti, kot da so pravkar stopile iz romana, slik, oper ali vročičnih sanj … in ne iz vitrine z natančno nadzorovano temperaturo.
»Vsaka Gallianova kolekcija se začne kot potovanje skozi elemente, ki ločujejo čas, prostor ali medij – portret in držo, silhueto in zgodbo, spomin in material,« je povedal Andrew Bolton, glavni kustos Kostumskega inštituta. Horizons modi pristopa kot nekakšna kartografija, ki ne zemljevidi ozemelj, temveč raziskuje afinitete, napetosti in preobrazbe. Razstava spremlja pot, po kateri podobe postanejo ideje, ideje postanejo material, material pa se spremeni v čustvo. A horizont ne razkriva le tega, kar je pred nami – pokaže tudi, kje se nahajamo sami.
Kontroverzni oblikovalec
Čeprav Gallianov ustvarjalni doprinos še danes velja za enega najvplivnejših v sodobni modi, bo razstava po Boltonovih besedah raziskala tudi kompleksnost njegove zapuščine ter padec, ki je sledil leta 2011. Postavitev je razdeljena na tri sklope – »Bearings«, »Horizons« in »Atlas of Transformation«– pri čemer se prvi del posveča njegovemu odhodu iz modne hiše Dior.
»Razstava raziskuje, kako je Galliano skozi modo znova začrtal zemljevid sveta, pa tudi, kako so njegovo vedenje, posledice njegovih dejanj in spremembe družbenih vrednot preoblikovale način, na katerega danes razumemo njegovo delo,« zaključuje Bolton.
Njegovo delo ni izginilo niti po njegovem umiku. Študenti so njegove Diorjeve kolekcije preučevali kot srednjeveške iluminirane rokopise. Mladi oblikovalci so posnetke na YouTubu ustavljali kader za kadrom in poskušali razumeti skoraj nepredstavljive drapirane oblike, ki so se zdele podrejene čustvom in ne zakonitostim fizike. Stilisti so se nanj sklicevali, pogosto ne da bi sploh izgovorili njegovo ime. Modni uredniki so nove kolekcije opisovali kot »gallianovske«, še dolgo preden se je Galliano vrnil v središče modne industrije. Kljub temu se zdi, da uradno priznanje modnega sveta ni prišlo z njegovim imenovanjem v Maison Margiela, temveč takrat, ko je Anna Wintour v rubriki »73 Questions« revije Vogue njegovo kolekcijo za jesen 1994 označila za najboljšo modno revijo, ki se je je kdaj udeležila.
Po govoricah naj bi vodstvo Metropolitana več let nasprotovalo Wintourini ideji za to retrospektivo, vendar ni odnehala. Ali bo ob odprtju prišlo do negativnih odzivov, bo pokazal čas.
Že dolgo vemo, da so velike Gallianove modne mojstrovine vedno govorile o hrepenenju. O nevarnem užitku, da za trenutek postanemo nekdo drug. Ni posegal po zgodovini – o njej je sanjal. Ali natančneje, haluciniral. Njegove kreacije so v sebi nosile težo romanov, slik, oper, potopisnih dnevnikov, starih fotografij, stekleničk parfumov, pozabljenih ljubezenskih pisem, bolšjih trgov, kostumografskih arhivov, razpokanega porcelana in sanj. Posamezno Gallianovo couture jakno bi lahko opazovali celo uro in še vedno odkrivali podrobnosti, skrite pod plastmi vezenin. Velika umetniška dela pogosto nastajajo iz rok globoko nepopolnih ljudi. Richard Wagner je za vedno spremenil glasbo, a za seboj pustil tudi dediščino odkritega antisemitizma. Caravaggio je slikal svetnike, potem ko je zagrešil umor. Ime Coco Chanel je še danes neločljivo povezano z njenim delovanjem med drugo svetovno vojno. Pablo Picasso je revolucioniral moderno umetnost, vendar je za seboj pustil tudi vrsto globoko problematičnih odnosov.
Zgodovina nam skoraj nikoli ni podarila »čistih« genijev. Vendar ima posebno težo dejstvo, da se je najvplivnejši muzej na svetu odločil prav najbolj kompleksnemu vizionarju sodobne visoke mode podeliti mesto v modnem kanonu. Ne kljub vsemu, kar se je zgodilo. Prav zato, ker se je zgodilo vse.
Teatralne modne revije
Čeprav je Galliano najbolj znan po svojih legendarnih teatralnih revijah in kultnih kosih, kot sta obleka s potiskom časopisnih strani ali Diorjeva torba Saddle Bag, je manj znano, kako močno je vplival na način, kako se je v modi oblikovala estetika ženstvenosti in senzualnosti. Obseden s tehniko krojenja poševno na nit (slavni bias cut) in idejo erotične privlačnosti oblačil je spodnje perilo spremenil v visoko modo ter premaknil meje tega, kar velja za zapeljivo oblačenje.
Galliano je bil navdušen nad tehniko krojenja poševno na nit, pri kateri se tkanino reže diagonalno glede na osnovno strukturo tkanja in ne v smeri niti. Na ta način se material bolj naravno prilagodi liniji telesa in poudari njegove obline. Pred Diorjevimi revijami je njegova ekipa celo segrevala kožo manekenk, da so se vlakna tkanine čim bolje oprijela telesa, s čimer so silhuete postale, kot so dejali, »še bolj čutne in še bolj fluidne«.
Delo, ki privlači generacijo Z
Med delom pri Givenchyju je Galliano krojačnicam vračal modele s kratkimi, a vztrajnimi navodili: »ožje, manjše, ožje, manjše, ožje, manjše«. V intervjuju za revijo The New Yorker je odkrito govoril o svoji ustvarjalni nameri: »Moj cilj je pravzaprav zelo preprost: ko moški vidi žensko v eni od mojih oblek, bi rad, da pomisli: “Moram spati z njo.”«
Morda prav zato njegovo delo danes tako močno privlači generacijo Z.
Celotna generacija je Galliana odkrila prek zrnastih posnetkov modnih revij, ki se znova in znova pojavljajo na TikToku. Algoritem je povsem po naključju postal nekakšen restavrator modne zgodovine. Najstniki, ki nikoli niso kupili modne revije, so nenadoma postali obsedenih z Diorjevo couture kolekcijo iz leta 2004.
Še pomembneje je, da ta razstava prihaja v času, ko se zdi moda sama po sebi nenavadno utrujena. Luksuz je vse bolj postal vprašanje finančnih rezultatov. Kolekcije se ocenjujejo skozi četrtletna poročila, kreativni direktorji pa se v velikih modnih hišah menjujejo skoraj z enakim tempom kot nogometni trenerji. Galliano pripada vrsti ustvarjalcev, ki počasi izginja. Njegovo delo nas spominja, da je bila moda nekoč veličastno iracionalna. Da je lahko bila pretirana, romantična, teatralna in popolnoma neukročena … In da nikoli ne smemo nehati verjeti, da bi nas lepota morala osupniti.
Navsezadnje si samo predstavljajte že tisto rdečo preprogo na Met Gali.
Članek je prevzet s portala Journal.rs.
Foto: Profimedia
