Sarah Čerkez se je na rdeči preprogi 32. filmskega festivala v Sarajevu pojavila v obleki Marko Feher x Eterna, ki bo spremenila naš pogled na trajnostno modo

Na rdeči preprogi 32. Sarajevo Film Festivala se je Sarah Čerkez pojavila v obleki iz sodelovanja Marko Feher x Eterna. Pomislili bi, nepravično, da gre za še eno modno zgodbo iz zakulisja kinematografskega larpurlartizma. Vendar je imela omenjena obleka, še preden je postala del glamuroznega festivalskega večera, že eno življenje za seboj.

Izvedela sem, da je obleka nastala iz 2,5 metra poškodovanega eko usnja, materiala, ki je bil namenjen za odpad, nato pa je skozi roke Marka Feherja dobil povsem drugačno prihodnost. Na njeni površini več kot 2.000 elementov v obliki src, ročno povezanih z rdečo nitjo, oblikuje silhueto, ki je hkrati razkošna in nekoliko surova. Ni tiste, nekoliko pričakovane, uglajene popolnosti, ki jo pogosto povezujemo z visoko modo. Narejena je iz množice delov, ki so znova in znova prehajali skozi roke oblikovalca in si znova prizadevali najti svoje mesto. Za izdelavo je bilo potrebnih nekaj dni dekonstrukcije, ponovnega oblikovanja in ročnega dela. Kajti material, ki ga imenujemo odpadek, ni nujno izgubil svoje uporabne vrednosti, le za kratek čas je izgubil status, ki mu je bil prvotno namenjen.

Srce je že dolgo eden pomembnih motivov v Feherjevem delu, še posebej skozi njegov avtorski jezik Ljubav, Љубав, Ljubav, ki ljubezen obravnava kot nekaj, kar ne pripada enemu jeziku, kulturi ali pisavi. Pri Eterni isti motiv dobi pomen trajanja in vrednosti, ki ni odvisna od sezonskega cikla. Ko se pojavi v Sarajevu, pa srce dobi še eno plast pomena, ki je ni mogoče prezreti.

Srce Sarajeva.

Srce Sarajeva že dolgo presega vizualni jezik pomena in nakazovanja uspešnosti filmskega okolja. Postalo je simbol srečanja umetnikov in občinstva, lokalne scene in hollywoodskega blišča. Srečanje različnih kultur in poetik, ki se, čeprav le za kratek čas, prepletajo v enem mestu. Zato se zdi skoraj naravno, da je prav ta motiv postal izhodišče oblikovanja, ki seveda ni ostalo brez svojih pet minut slave. Prav zaradi tega ta obleka odpira glasnejšo razpravo, ki presega laična dojemanja odgovornosti v modi. Trajnostna proizvodnja, recikliranje, uporaba ostankov in krožni modeli so že dolgo del širšega pogovora o prihodnosti industrije. Teza, ki jo tokrat postavljamo, je: kaj se zgodi, ko dve različni oblikovalski kodi ustvarita skupni algoritem?

V tej razliki se skriva prostor za sodobno metodo oblikovanja.

Eterna izhaja prav od tod. Blagovna znamka svojo estetiko in proizvodni pristop gradi na lokalno zbranih tekstilnih presežkih in ostankih iz proizvodnje ter v proces vrača tisto, kar bi bilo v drugačnem sistemu zavrženo. Ne vztraja pri tem, da se obstoječi material preprosto ponovno uporabi, da bi zadostili neki vnaprej določeni definiciji trajnosti. Veliko pomembneje je, da material sam postane izhodišče za nov oblikovalski proces. Tak pristop zahteva drugačen odnos do mode v njenem bistvu.

Marko Feher po tem načelu dela že vrsto let. Kot eden najpomembnejših bosanskohercegovskih oblikovalcev in eden od pionirjev trajnostne mode je svoj avtorski izraz gradil skozi dekonstrukcijo, preoblikovanje obstoječih materialov, ročno delo in lokalno proizvodnjo. Trajnostni pristop v njegovem delu ne deluje kot odgovor na zastavljen trend modne industrije, trajnostna ideologija je bila od začetka primarna metodologija razmišljanja o oblačilih. Zato je srečanje z Eterno logično.

Oba pristopa izhajata iz iste predpostavke, razlika je v tem, da vsak od blagovnih znamk enotno predpostavko prevaja v svoj jezik umetnosti. Pomembno je poudariti, da ni dovolj reči, da je nek kos nastal iz recikliranega odpadka ali presežnega materiala. Pravo vprašanje je, kaj je oblikovalska ekipa naredila z materialom. Ali je služil le kot dokaz odgovornosti ali je zares spremenil način, na katerega je bil kos zasnovan? V primeru te obleke je odgovor precej jasen. Material ni opomba.

Kar me še naprej intrigira, je ideja o trajnosti mode, ki se nahaja nekje med etiko in estetiko.

Dober dizajn pravzaprav nikoli ni bil le vprašanje tega, kako je nekaj videti. Vedno je vključeval tudi odločitev o tem, iz česa bo narejeno, kdo ga bo izdelal, koliko časa bo trajalo in kaj se bo z njim zgodilo, ko bo prenehalo biti v uporabi. Razlika je v tem, da je danes razprava glasnejša. V prvih vrstah, kot najglasnejši znanilci sprememb, so regionalni oblikovalci. Njihov vpliv postaja vse pomembnejši. Lokalnost sama po sebi ni nagrajena, vendar sistemi lokalne proizvodnje pogosto omogočajo neposrednejši odnos do materiala in procesa dela. Ko proizvodnja ne zahteva hiperprodukcije, ko se materiali iščejo v okolici in ko je pomemben del celotnega procesa brezpogojno odvisen od ročne izdelave, oblačila izgubijo anonimnost velikih verig.

Tako je obleka iz kolekcije Marko Feher x Eterna, ki jo je Sarah Čerkez sprehodila po rdeči preprogi 32. Sarajevo Film Festivala, postala zgodovinski trenutek regionalne modne scene, ki presega eno festivalsko izdajo. Moda bo kot vzvišen pojem (meta)fizične izkušnje seveda še naprej ustvarjala nove utopije. To je del njene narave. A morda ni več dovolj, da je novo edino merilo njene vrednosti.

To sodelovanje je del širše kampanje Usvojimo nove navike. Iskoristimo otpad! ki jo je začel projekt CETAP z namenom, da bi državljanom pomagal na odpadke pogledati na drugačen način. Ne kot na problem, temveč kot na dragocen vir.

Editorial photos: Edvin Kalić
Red carpet photos: Elvir Pandžić
Model: Sarah Čerkez
Creative director: Amila Hrustić
Makeup: Renata Ponjević
Hair: Ensar Dervišbegović
Comms: Senad Alibegović / KENSHO Communications & Media
Campaign: „Usvojimo nove navike. Iskoristimo otpad!” / Projekat CETAP
Powered by: OREA

Članek je prevzet s portala Journal.hr