Pogovarjali smo se s slovensko oblikovalko Nežo Dapčevič o njeni diplomski reviji, predstavljeni v Parizu, in njeni ideji doma v modi

Dom kot prostor umika in notranje koncentracije v kolekciji, ki jo je ustvarila Neža Dapčevič, postane izhodišče za premišljevanje mode, ki se giblje med funkcionalnostjo, materialnostjo in idejo telesa v prostoru. Kolekcija je bila predstavljena v okviru diplomske revije študentov na Institut Français de la Mode v Parizu. V tem kontekstu kolekcija z naslovom HEIMA ne deluje zgolj kot zaključna naloga, temveč kot premišljeno raziskovanje, kako sodobno življenje, pogosto omejeno na zaprte prostore, oblikuje naše vsakodnevne izkušnje, gibanje in dojemanje lastne identitete.

Za projektom stoji Neža Dapčevič, oblikovalka slovenskega rodu, katere delo je oblikovano pod vplivom različnih geografij in izkušenj – od Slovenije, prek Islandije do Pariza. Odraščanje v tesnem stiku z naravo je pri njej razvilo občutljivost za tišino, ritem in počasnejši odnos do prostora, medtem ko so islandski pokrajinski in izkušnje pohodništva odprli vizualni in konceptualni okvir za premišljevanje o telesu v gibanju, materialih, ki reagirajo na vremenske razmere, in o oblačilih, ki spremljajo fizično doživetje prostora.

Kolekcija HEIMA tako postane osebna mapa izkušenj in širše premišljevanje o sodobnem načinu življenja, postavljajoč vprašanje, kaj pomeni čutiti pripadnost prostoru v trenutku, ko je neposreden stik z naravo vse redkejši, meja med zasebnim in zunanjim svetom pa vse bolj fluidna. V pogovoru, ki sledi, Neža Dapčevič govori o tem, kako se ideja doma lahko prenese v material in konstrukcijo, na kakšen način zgodovinski arhetipi vplivajo na sodobno oblikovanje in zakaj moda lahko predstavlja prostor za širši dialog o telesu, zdravju in vzorcih vsakdanjega življenja.

Tvoja kolekcija nosi ime HEIMA, beseda, ki v islandščini pomeni “doma”. Kako si prišla do tega naslova in kaj ti osebno pomeni ideja doma v kontekstu te kolekcije?

Ime HEIMA se je pojavilo povsem naravno, že na samem začetku dela na kolekciji. Pred prihodom v Pariz sem živela, študirala in delala na Islandiji, kjer je življenje v veliki meri usmerjeno k naravi in bivanju na prostem. Islandski jezik je izjemno poetičen in prav v njem sem našla to besedo. Heima na islandščini pomeni “doma”, vendar zame dom ni le fizični prostor – je stanje bližine, varnosti in introspektivnosti.

Ta kolekcija raziskuje prav ta občutek in postavlja vprašanje: ali je hiša resnično naš dom, ali pa dom lahko predstavlja tudi narava ali kakšno drugo mesto, ki nam daje občutek pripadnosti? Danes preživimo preveč časa v zaprtih prostorih. Raziskave kažejo, da kar 80 % Američanov vsakodnevno preživi večino dneva znotraj, po pandemiji Covida pa je takšen način življenja postal še bolj normaliziran. To ne velja le za modno industrijo, temveč tudi za številne druge sektorje.

S tem smo, zdi se, deloma izgubili stik z naravo in z razumevanjem, kako močno vpliva na naše mentalno in fizično zdravje. Prav zato želim prek mode odpreti pogovor o zdravju – temi, o kateri se, presenetljivo, v modni industriji skoraj ne govori.

Ko si začela razvijati kolekcijo HEIMA, kaj je bil prvi impulz – koncept, material, silhueta ali določena podoba, ki te je navdihnila?

Ko sem začela razvijati kolekcijo, je bil prvi impulz atmosfera in občutek, bolj kot konkretna silhueta. Sprva sem ustvarjala športne stilizacije iz lastnega omara in si predstavljala, kako bi izgledalo, če bi balkanska ženska šla na pohodništvo – kaj bi oblekla, kako bi se gibala in kakšen odnos bi prinesla s seboj. Šport in ples sta že od nekdaj pomemben del mojega življenja, vzporedno z modo, v zadnjem času pa se vse bolj ukvarjam s pohodništvom na Islandiji.

Prav ta svet me je navdihnil – pa tudi ideja drugačnega življenjskega sloga žensk, ki se profesionalno ukvarjajo s pohodništvom. Pri raziskovanju sta mi bili še posebej pomembni dve osebnosti: Junko Tabei, prva Japonka, ki je leta 1975 osvojila Mount Everest, in Lhakpa Sherpa, ženska, ki se je kar desetkrat povzpela na najvišjo goro sveta.

Hkrati, ko sem raziskovala kulturo pohodništva, sem se ukvarjala tudi z analizo arhetipov Jugoslavije iz osemdesetih let in s športno modo tistega obdobja. Prav na presečišču teh dveh svetov – funkcionalnosti pohodništva in jugoslovanske športne dediščine – se je začela oblikovati vizualna in konceptualna osnova kolekcije.

V svojem delu pogosto raziskuješ odnos med tekstilom, teksturo in formo. Kako je potekal proces eksperimentiranja z materiali med razvojem te kolekcije?

Zelo intuitivno. Velik del dela se je odvijal neposredno skozi delo s tekstilom, predvsem z filanjem islandske volne, pa tudi z raziskovanjem tehnike filanja različnih materialov. Uporabila sem tudi puff paste tehniko barvanja, s katero sem ustvarila obleko, katere tekstura spominja na lavo, kamen ali pesek.

Prvič sem se ukvarjala tudi z oblikovanjem pletenin, kar mi je omogočilo, da sem se naučila razviti lasten material. Na ta način sem raziskovala, kako nova tekstura ali nov razviti material lahko vplivata na volumen in gibanje oblačil.

Kolekcijo si razvijala med študijem na Institut Français de la Mode v Parizu. Kako je delo v tem akademskem okolju vplivalo na tvoj način razmišljanja o modi?

Delo na kolekciji je bilo izjemno oblikovalna izkušnja. Okolje je spodbujalo analitično razmišljanje o modi, hkrati pa eksperimentiranje, kar mi je pomagalo, da sem jasneje artikulirala svojo idejo in kreativni proces. Pomembno je poudariti, da to ni umetniška akademija, temveč šola, osredotočena izključno na modo. Prav zato obstaja zelo tanka meja med ustvarjanjem umetniškega izraza in oblikovanjem oblačil, ki so res nosljiva. Vsak kos v kolekciji temelji na določenem arhetipu, ki služi kot izhodišče v procesu oblikovanja, da oblikovalka ne izgubi izvida funkcionalnih vidikov oblačil. To vključuje premišljevanje o detajlih, kot so žepi, način zapenjanja, konstrukcija in različne možnosti nošenja.

IFM je znan po tem, da združuje ustvarjalno delo s teoretičnim premišljevanjem mode. Kako je ta pristop oblikoval tvoj način razvijanja koncepta za kolekcijo?

Takšen pristop k delu je pomembno vplival na način, kako razvijam koncept. Že v prvi leti študija sem delala na projektih blagovnih znamk v sodelovanju s hišami, kot so Balenciaga, Maison Lesage iz kompleksa 19M, ter z znamko Ami Paris. Iz projekta v projekt sem si postavljala nove izzive in poskušala stopiti iz cone udobja.

Kako poteka tvoj kreativni proces, ko razvijaš kolekcijo – začneš z raziskovanjem in referencami ali z neposrednim delom z materiali in formo?

Moj kreativni proces se običajno začne z raziskovanjem – prek podob, besedil in ustvarjanja določene atmosfere – vendar hitro preidem na delo z materiali. Šele v tem fizičnem procesu se forma zares začne razvijati. Velik del tega dela spremljata zvok in glasba. Ko me vidiš v studiu, imam skoraj vedno na ušesih slušalke – brez glasbene atmosfere preprosto ne morem delati, kar mi je ostalo še iz izkušenj s plesom. Vsak projekt ima svojo lastno plejlisto, ki spremlja proces ustvarjanja.

Prihajaš iz Slovenije, danes pa živiš in delaš v Parizu. Koliko sta tvoje poreklo in kulturno okolje, v katerem si odraščala, vplivala na način, kako razmišljaš o modi in identiteti?

Odraščanje v Sloveniji je oblikovalo mojo občutljivost skozi bližino narave ter občutek tišine in prostora. Menim, da se ta subtilnost in določena introspektivnost pogosto odražata tudi v mojem pristopu k modi. Hkrati pa po mojih žilah teče tudi črnogorska kri in ta del svoje dediščine nosim v srcu, z globokim spoštovanjem do naše sredozemske kulture.

Študij in delo v Parizu pogosto pomenita tudi srečanje z drugačnim modnim sistemom in industrijo. Kako je ta izkušnja spremenila tvojo perspektivo kot oblikovalke?

Pariz mi je omogočil stik z drugačnim modnim sistemom in z bogato zgodovino mode. Modni muzeji so danes pogosto celo bolj obiskani kot umetnostni, v njih pa se skriva ogromen vir informacij in znanja, ki bi ga moral vsak občasno znova osvežiti. Ta izkušnja mi je pomagala bolje razumeti industrijo, hkrati pa tudi jasneje opredeliti svoj avtorski glas. V modi je bilo že veliko izumljenega in biti inovativen postaja vse težje, vendar je tisto, kar je zares pomembno, ostati avtentičen.

Diplomske kolekcije pogosto delujejo kot prostor popolne kreativne svobode, brez neposrednega pritiska trga. Koliko ti je bila ta svoboda pomembna pri razvoju kolekcije HEIMA?

Izjemno. Omogočila mi je, da sem lahko eksperimentirala brez kompromisov in idejo razvila do konca, brez neposrednega pritiska trga. Kljub temu pa lahko priznam, da sem imela trg vedno nekje v mislih in razmišljala o tem, kdo bi lahko bili moji potencialni naročniki.

Ko danes pogledaš kolekcijo kot celoto, kaj se ti zdi njen najpomembnejši element – ideja, konstrukcija, material ali atmosfera, ki jo ustvarja?

Menim, da je njen najpomembnejši element atmosfera in drža – občutek intime, zaščite in močne ženske identitete, ki nastane v srečanju telesa, materiala in prostora. Upam, da bo kolekcija občinstvo spodbudila, da preživlja več časa v naravi, kjer se je prav tako mogoče modno izražati – tako da prinese goro v mesto in mesto v goro.

Po predstavitvi kolekcije, v katero smer želiš v prihodnje razvijati svoje delo – skozi lastno modno znamko ali skozi izkušnjo dela znotraj modne hiše?

V prihodnjem obdobju bi rada še naprej razvijala svoj oblikovalski jezik skozi izkušnjo dela v modni hiši v Parizu.

Foto: Launchmetrics/Spotlight