Journal.si
Drugi dom na Dunaju NIŠA arhitektura

Nostalgični spomini v sodobni preobleki: zgodba o drugem domu, ki združuje toplino in eleganco

Na mirni dunajski ulici, v večstanovanjskem objektu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se skriva poseben dom. Stanovanje, ki je bilo nekoč del večjega prostora, so lastniki ločili in mu vdihnili novo življenje. Čeprav je bil objekt ob prelomu tisočletja temeljito prenovljen – z novo fasado in večjimi balkoni – je notranjost še vedno odsevala duh preteklih desetletij: zaprta kuhinja, vzorčasta keramika in leseni opaži, ki so nižali stropove.

Toda za nove lastnike, ki so v tem prostoru preživeli otroštvo, je prišel čas za svež začetek. Želeli so ohraniti čustveno vez s prostorom, hkrati pa ustvariti moderen, odprt in svetel dom, poln topline in funkcionalnosti.

Kuhinja kot srce doma

Največja sprememba se je zgodila prav v kuhinji, ki je zdaj odprta in postala središče družinskega življenja. Čeprav je zaradi konstrukcijskih omejitev ni bilo mogoče povsem povezati z dnevnim prostorom, deluje kot prehoden center doma. Od hodnika jo loči velika dvostranska omara z bleščečo površino, ki nežno odbija svetlobo in ustvarja občutek prostornosti.

Barvna paleta s toplimi odtenki kapučina povezuje prostore v harmonično celoto, medtem ko se iz hodnika odpira pogled v bivalni del, kjer mehke teksture, tapete in oblazinjeno pohištvo ustvarjajo občutek domačnosti.

Svetloba in teksture, ki ustvarjajo domačnost

Bivalni prostor združuje jedilnico in dnevno sobo, kjer prevladuje občutek zračnosti in topline. Polprosojne zavese, mehke preproge in tapete v umirjenih tonih ustvarjajo prijeten kontrast z modernim pohištvom.
Za več naravne svetlobe so arhitekti porušili parapetno steno in povečali okensko odprtino, ki se poleti spremeni v panoramsko stekleno steno. Tako se dnevni prostor z lahkoto razširi na balkon in poveže z zunanjostjo.

Zasnova za družino – premišljena do zadnjega detajla

Kopalnica, nekoč razdeljena na dva ločena prostora, je zdaj povezana v eno elegantno celoto, kjer ogledalo optično poveča prostor, glavni poudarek pa je drzna keramika z rastlinskim vzorcem. Vse je zasnovano tako, da omogoča preprosto vzdrževanje in estetsko dovršenost.

Otroški sobi sta ohranili prvotno prostorsko povezavo, med njima je drsna stena, ki omogoča odprtost ali zasebnost po potrebi. Barvna shema ostaja nežna in umirjena, z pudrasto rožnatimi toni in tapetami z oblaki, ki ustvarjajo igriv, a eleganten ambient.

Spalnica z dušo butičnega hotela

Na koncu hodnika se nahaja spalnica, ki spominja na elegantno hotelsko sobo. Postelja z oblazinjenim vzglavjem stoji na sredini prostora in ponuja pogled skozi veliko okno, ob katerem se ponovi motiv pisalne mize in klopi za odlaganje prtljage. Za posteljo se skriva garderobni del z odprtimi policami, ki prostor dodatno zrahljajo in mu dodajo dinamiko.

Slovenska ustvarjalnost na Dunaju

Snovanje in izvedba prenove sta potekala s poudarkom na spoštovanju zgodovine prostora ter potreb sodobnega bivanja. Zanimivost projekta je, da je bila prenova izvedena na daljavo. Arhitektki Nina Štajner in Mateja Katja Vrtovec Jerančič iz studia NIŠA arhitektura ter investitorji so bili v Ljubljani, večino izvedbe pa so opravili dunajski mojstri. Mizarska dela so delo slovenskih rok, komunikacija pa je potekala prek spleta in telefona. Kljub jezikovnim oviram so s potrpežljivostjo in natančnostjo ustvarili dom, ki združuje slovensko oblikovno toplino in dunajsko eleganco.

Drugi dom na Dunaju je več kot le prenovljeno stanovanje, je zgodba o spominih, ki so dobili sodobno preobleko, in o tem, kako lahko arhitektura poveže preteklost in prihodnost. Prostor, ki vabi k bivanju, k druženju in k spokojnosti, a hkrati odseva pogum, vizijo in toplino tistih, ki ga imenujejo dom. To je dom, ki ne briše preteklosti, temveč jo subtilno prepleta s sedanjostjo, in je prostor, kjer spomini ostajajo, a dihajo v novi luči.

To je tudi zgodba o domu, ki ne išče popolnosti, temveč toplino. O prostoru, ki nas spomni, da se prava lepota skriva v ravnovesju med tem, kar je bilo, in tem, kar šele prihaja.

Foto: Anže Vrabl