Ko se v Parizu zatemni in reflektorji obsijejo pisto, pri Schiaparelliju nikoli ne gre zgolj za oblačila, temveč za pravo izkušnjo, ki združuje umetnost, čutnost in modno dramo. Daniel Roseberry, ki že več sezon oblikuje vizijo te zgodovinske modne hiše, je tudi tokrat dokazal, da zna ustvariti kolekcijo, v kateri se nosljivost sreča s spektaklom, in kjer je vsaka podrobnost premišljeno umeščena.
Njegova kolekcija za pomlad in poletje za leto 2026 je nosila naslov Dancer in the Dark, ki je že ob začetku obetal igro interpretacij. Ali gre za subtilen poklon burleski, ki je zaznamovala mesto, v katerem domuje Schiaparelli, ali za preprosto referenco na obleko, ki jo je v dvorani Centre Pompidou razsvetljeval svetleč, skoraj kredast poteg? Roseberry je pustil prostor za razmislek, medtem ko je ponudil vizijo ženske, ki je hkrati nevarna, zapeljiva in popolnoma samozadostna.
Kolekcija med težo in lahkotnostjo
Oblačila so igrala s kontrasti. Bluze z nabranimi ovratniki so ustvarjale togost, medtem ko so prosojne obleke, kot črn dim, nežno lebdele okoli telesa. Na pisti so se pojavili tudi nepozabni dodatki. Zlati čopiči, ki so obteževali dvodelne komplete, klobuki v obliki lakiranih stožcev in torbice, iz katerih so segali oblikovani prsti. Na drugi strani pa je Kendall Jenner nastopila skoraj gola, zgolj v črnih tangicah in črni prosojni obleki. Kontrasti so bili ostri, a vedno premišljeni.
Roseberryjev pristop je jasno pokazal, da želi ženski lik, ki ga oblikuje, postaviti v vlogo lovke, ne pa ujetnice. V tem smislu oblačila niso bila le estetska, temveč so nosila sporočilo. Zapeljivost ni krhka, temveč je močna, nevarna in nepozabna.
Med couture in ready-to-wear
Posebnost te kolekcije je bila tudi v tem, da je Roseberry še bolj približal svet visoke mode vsakodnevni nosljivosti. Če je v preteklih sezonah občasno zapeljal v skrajno teatralnost ali ameriške reference, je tokrat ostal bliže pariški eleganci. Oblačila so bila na meji med couture in prêt-à-porter, kar je tvegano, a hkrati osvobajajoče: kolekcija je imela težo visoke mode, a hkrati ostala povezana z realnostjo.
Paleta barv je bila minimalistična, vendar močna – črna, kremna in globoka rdeča so ustvarjale občutek resnosti in večne elegance. Bleščeč nakit je v temnih oblekah sijal kot žerjavica, dodajajoč kolekciji skoraj mitološki pridih.
Vrnitev k temeljem hiše Schiaparelli
Roseberry je izhajal iz ikoničnih elementov ustanoviteljice Else Schiaparelli. To so poudarjena ramena in ozki pasovi, ter jih preoblikoval v sodobne silhuete. Tudi tam, kjer so se pojavile razpoke in izrezi, je bilo jasno, da gre za natančno načrtovane detajle, ki so razkrivali moč ženske, ne njene ranljivosti. Odsotnost je postala prisotnost, praznina okras.
Schiaparelli je tako še enkrat dokazal, da zna ohraniti svojo surrealistično dediščino, a jo obenem prevesti v estetiko, ki govori sodobnemu občinstvu. Ta kolekcija ni bila zgolj vizualno atraktivna, temveč je nosila tudi jasno sporočilo. Senzualnost je lahko nevarna, a prav v tem se skriva njena moč.
Moda kot napetost med privlačnostjo in nevarnostjo
Daniel Roseberry je Schiaparelliju vrnil drznost in nevarno privlačnost, hkrati pa je oblačila zasidral v realnosti. Ženska, ki jo je predstavil, ni nikdar pasivna. Je lovka, vladarica trenutka, tista, ki s svojo navzočnostjo spremeni prostor. Kolekcija je dihala v ritmu noči, v kateri se mešata nevarnost in želja, ter potrdila, da je Schiaparelli danes ena najbolj vznemirljivih hiš v svetu visoke mode.
Foto: Schiaparelli
