Intervju z režiserko in scenaristko Urško Djukić o sebi in filmu »Kaj ti je, deklica«, ki navdušuje doma in po svetu

Ob letošnji nominaciji za Adriatic Film Awards (AFA), ki se bodo prvič podelili v Črni gori, smo se pogovarjali z režiserko Urško Djukić. Njen celovečerni prvenec Kaj ti je deklica (Little Trouble Girls) je bil nominiran v šestih kategorijah, med drugim za najboljši film, najboljšo režijo in najboljši scenarij. Film je bil premierno prikazan na Berlinalu, nato pa je prejel tudi nominacijo za evropske filmske nagrade in je slovenski kandidat za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni film.

Urška Djukić je režiserka in scenaristka, ki se je uveljavila s svojimi občutljivimi in poglobljenimi zgodbami, pogosto osredotočenimi na družinske in osebne dinamike. Njena dela se odlikujejo po subtilni estetiki, prefinjenem humorju in sposobnosti, da v drobnih trenutkih prikažejo kompleksne čustvene zgodbe.

• Kdaj si prvič začutila, da je film tvoj izrazni prostor? Se spomniš trenutka ali osebe, ki te je navdušila nad režijo? Je bil kakšen film ali režiser tisti, ki te je prepričal, da je to pot, po kateri želiš iti?

Že kot otrok sem zelo rada gledala filme, a me ni toliko pritegnila sama zgodba, kot so me zanimali liki, razmišljala sem, zakaj se vedejo tako, kot se, in v glavi sem si sestavljala alternative: kako bi lahko reagirali drugače, kaj bi se zgodilo, če bi bil kdo drug v zgodbi. Pogosto sem si dodajala nove like ali pa katere odstranila, kot da bi že takrat nezavedno režirala. A v času, ko sem odraščala, v Sloveniji skoraj ni bilo ženskih režiserk. Zdelo se mi je, da je filmski svet rezerviran za moške, zato sem najprej študirala druge stvari. Kljub temu pa me je pot sčasoma sama pripeljala nazaj k filmu, nekako svojemu poslanstvu ne moreš uiti.

• Kako so tvoje izkušnje iz otroštva ali mladosti vplivale na tvoje dojemanje zgodb in likov, ki jih danes ustvarjaš? Imaš v svojem ustvarjalnem procesu “mentorja v glavi” – nekoga, ki te navdihuje ali mu včasih prisluhneš, ko ustvarjaš?

Rekla bi, da je moj ustvarjalni razvoj zelo intuitiven in raste skupaj z mano. Vsak film, ki ga naredim, je pravzaprav odsev nekega mojega notranjega procesa, mojega razmišljanja o svetu, ljudeh in odnosih. Teme, ki jih raziskujem, so med seboj povezane in pogosto družbeno angažirane, predvsem pa izhajajo iz ženskega doživljanja sveta in nadzora nad ženskim telesom. V sebi čutim neko notranjo nujo, da skozi film raziskujem človeško obnašanje, motive in čustva, kot bi morala s tem razumevanjem nekaj prispevati družbi.

• Si sama kdaj imela občutek, da moraš dokazovati več, ker si ženska v svetu filma? In kako se je to skozi leta spremenilo?

Že kot deklica sem čutila razlike, dečke so pogosto spodbujali, naj se izrazijo, naj tekmujejo, naj bodo drzni, medtem ko so nas deklice učili, naj bomo pridne, ustrežljive in prilagodljive. Te vzorce sem kasneje zaznala tudi v profesionalnem okolju, kjer so starejši moški včasih težko sprejemali navodila ali vodstvo mlajše ženske. Danes, ko sem že uveljavljena avtorica in si lahko sama izbiram svojo ekipo, je seveda drugače. Sodelujem z ljudmi, ki so čustveno zreli in spoštujejo sodelovanje, ne glede na spol. A kljub temu se še vedno včasih srečam z moškimi, ki, pogosto nezavedno, nosijo v sebi predstavo, da bi morale ženske biti podrejene. Žal se mi zdi, da je teh primerov še vedno kar precej, tudi pri nas v Sloveniji.

• Kateri trenutek v tvoji karieri bi označila kot prelomnico, tisti, ko si začutila, da je tvoja zgodba res našla občinstvo? Kako je nastala ideja za film »Kaj ti je deklica« in kaj te je najbolj navdihnilo, da si jo izvedla kot režiserka in scenaristka?

Prvi navdih sem dobila na koncertu dekliškega pevskega zbora. Ko so dekleta zapela neko staro slovensko ljudsko pesem s tako močjo, in odprtimi glasovi me je ganilo do solz. Te mlade punce, tik pred tem, da postanejo ženske, so oddajale energijo, ki je bila neverjetno močna še posebej, če pomislim, kako pogosto so bili ženski glasovi skozi zgodovino utišani. V občinstvu so sedeli tudi trije duhovniki, ganjene kot jaz. Moški v celibatu iz patriarhalnega sveta, ki poslušajo glasove, polne ženske moči. Ta kontrast me je spodbudil, da sem ga raziskala skozi film. Skozi zgodbo sem se poglabljala v ženski glas, telo, spolnost, krivdo, sram, duhovnost in pot odkrivanja lastne moči. Film je tako poskus odgovoriti na vprašanje, kako lahko nekdo, oblikovan s patriarhalnimi normami, znova odkrije svojo notranjo moč.

• Kakšen je bil tvoj pristop do odigranih vlog, predvsem vodenja igralcev, da liki ostanejo verodostojni in empatični?

Z igralci smo začeli delati že zelo zgodaj in imeli veliko, veliko vaj. Z igralko Natašo Burger, ki mi je s svojim obsežnim znanjem o improvizaciji pomagala kot acting coach sva skupaj koncipirali raziskovalne vaje, ki so bile sprva bolj abstraktne in kasneje konkretne situacije iz scenarija. Tako smo se skozi improvizacije poglobili v vsako, še tako majhno potezo in motivacijo vsake igralke in igralca, da smo dosegli ta realizem pred kamero.

• Katere teme v filmu upaš, da bodo najbolj odjeknile pri gledalcih, kaj želiš, da gledalci odnesejo s seboj po ogledu?

Mislim, da si želim, da ljudje močneje začutijo svoje telo in se naučijo slediti svojemu notranjemu vodstvu, namesto da slepo upoštevajo zunanja navodila, ki so se skozi zgodovino pogosto izkazala za nesmiselna in omejujoča.

• Tvoj film »Kaj ti je deklica« je nominiran za Adriatic Film Awards 2025. Kako pomembno se ti zdi priznanje, kot je ta, za slovensko filmsko sceno?

Nominacija je velik pomen za slovenski film, kaže, da naše zgodbe štejejo in imajo moč nagovarjati ljudi tudi širše.

• Kaj ti prinašajo nominacije in filmske nagrade? So ti mednarodna priznanja, kot so evropska filmska nagrada in cezar za »Babičino seksualno življenje« ter nagrada FIPRESCI za film »Kaj ti je deklica«, odprla vrata za sodelovanja z ustvarjalci iz tujine ali olajšala dostop do mednarodnega financiranja novih projektov?

Seveda so takšna priznanja pomembna, predvsem zato, ker odprejo vrata zaupanju. Po uspehih takih uspehih ljudje začnejo tvoje delo jemati bolj resno. Zanima jih, o čem razmišljaš in kaj imaš povedati.

• Kako se je po vseh teh uspehih spremenil tvoj ustvarjalni proces? Čutiš več svobode ali morda tudi več pričakovanj?

Res je, s priznanji pridejo tudi večja pričakovanja. A nekako sem se s tem pomirila, zame je najpomembnejša iskrenost ustvarjalnega procesa. Verjamem, da je iskrenost temelj umetnosti, pa tudi življenja nasploh. Ko si dovoliš, da se ne pretvarjaš in ne poskušaš ugajati, lahko pogledaš vase, v svoje sence, strahove in ranljivosti. Šele takrat lahko resnično razumeš svet okoli sebe in iz tega ustvariš nekaj, kar se ljudi intuitivno dotakne.

• Kateri so tvoji filmski ali režiserski vzorniki, ki so vplivali na tvoj stil, in kateri aktualni režiserji ali filmi te trenutno navdušujejo?

Navdih za usvarjanje pride iz različnih virov. Pri Kaj ti je deklica je recimo prišel iz slovenske ljudske glasbe, samostana v Čedadu, kjer smo snemali, pa tudi od soustvarjalcev in drugih sodelavcev. Blizu so mi predvsem režiserji, ki pri delu uporabljajo improvizacijo, kot so Mike Leigh, Valeska Grisebach in Lucrecia Martel. Njihovi filmi dosežejo izjemno raven resničnosti, igralcem popolnoma verjameš, in to me vedno znova navdihuje. Podoben pristop sem imela tudi sama pri delu z igralci. Od vsega začetka je proces temeljil bolj na intuiciji kot na referencah. Rasel je organsko, iz zvoka, čustev in opazovanja. Umetnost in ustvarjalni proces se mi zdita nekaj čarobnega, in globoko sem hvaležna, da lahko skozi film raziskujem svet in ga soustvarjam z drugimi.

• Kaj pomeni zate »uspeh«, je to priznanje, gledanost, globina povezanosti s publiko, ali nekaj povsem drugega?

Uspeh zame pomeni, da pri gledalcu vzbudiš čustva in mu odpreš pogled na pomembna vprašanja. Ko film nekoga premakne, ga spodbudi k razmišljanju ali čutenju, takrat čutim da moje ustvarjanje nekaj pomeni, da ima namen in prispeva k nečemu dobremu, nečemu višjemu.

• Kaj bi svetovala mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki se šele podajajo v režijo ali pisanje scenarijev, kje začeti, kaj ne spregledati?

Želim si, da bi ljudje razmišljali o tem, kaj lahko sami prispevajo k družbi, da bi vsak s svojim delom in odnosom pomagal ustvarjati lepše, bolj sočutno in zdravo okolje za vse.

Foto: Mimi Pirnar