Mark Ruffalo ekskluzivno za Journal o svoji vlogi v seriji Task, veri, prepričanjih in dramatičnem zaključku

Streaming platforma HBO Max niza uspeh za uspehom, serija Task pa je njen najnovejši popoln primer. Če ste, tako kot mi, uživali v seriji Mare of Easttown s Kate Winslet v glavni vlogi, vas bo zagotovo razveselilo, da se njen avtor, režiser in scenarist Brad Ingelsby, vrača z novo mini serijo. Z emmyjem nagrajeni Ingelsby je združil moči s Silvijo Dionicio, Tomom Pelphreyjem, Emilijo Jones in Markom Ruffalom, da bi ustvaril zgodbo o agentu FBI Tomu (Ruffalo), ki vodi poseben tim z namenom ustaviti niz nasilnih ropov, za katerimi stoji na videz običajen družinski človek Robbie (Pelphrey).

Tako kot Mare of Easttown je tudi serija Task postavljena (in posneta) v predmestju Philadelphie – lokacija, ki ima ključno vlogo pri ustvarjanju vzdušja in pripovedi. Prva epizoda je bila premierno prikazana 8. septembra letos, nove epizode pa so sledile v tipičnem HBO Max ritmu – iz tedna v teden. Ker gre za mini serijo s sedmimi epizodami, smo si finale ogledali pred kratkim – o njegovem dramatičnem zaključku, pa tudi o sami vlogi in ustvarjalnem procesu pred in za kamero, smo ekskluzivno govorili z glavnim igralcem, legendarnim Markom Ruffalom.

»Izbrati način, kako bom odigral zaključno sceno, ni bila lahka naloga,« začne svojo pripoved Mark Ruffalo.

»Bil sem kar precej nervozen, iskreno. Gre za prizor, v katerem berem pismo – koliko zanimivo to sploh lahko je? A spoznal sem, da prav v tej preprostosti, v odsotnosti pretirane igre, tiči močnejši učinek. Tak pristop gledalcem omogoča, da prizor doživijo skozi lastno izkušnjo in pogled. Moraš dopustiti, da vloga vstopi vate, da jo začutiš – v trenutku izvedbe me preprosto prevzame občutek, kako naj prizor izgleda.«

Ruffalo razkrije tudi, katero moralno vprašanje je v središču serije Task, s katerim se njegov lik, Tom, mora soočiti.

»Vprašanje bi se glasilo – kakšna je vloga prave vere v našem družbenem življenju? Kako v resnici izgleda? Vera pomeni imeti empatijo, biti sočuten, znati odpustiti. Ne gre zgolj za vprašanje Boga – gre za način, kako se mi kot človeška bitja zanašamo drug na drugega. Kako človeštvo verjame? Religiozna vera temelji na prepričanju. Težko je verovati, kajne? A odpustiti ljudem je povsem druga oblika vere – in vera je odrešujoča človeška vrlina. Obstaja tudi vera v to, da lahko kot ljudje rastemo, da lahko presežemo staro bolečino in potrebo po maščevanju. Danes svetom vlada želja po maščevanju – a kam nas to pelje? Samo v več trpljenja, smrti, krvi. Ideja, da se lahko ustavimo, utišamo ego in odpustimo – to je neverjetno težko. In prav po tej poti hodi Tom.«

Tom se sooča z vprašanjem pravilnih načel.

Bori se z razliko med tem, kar je prav po zakonu, in tem, kar je prav, ko posluša svoj notranji moralni kompas – še posebej v zadnjih epizodah. Ruffalo se s tem strinja in poudarja, da je Tomova pot pravzaprav pot odpuščanja.

»To je njegova pot – in gotovo ni lahka. A brez empatije ni odpuščanja. Pogovarjal sem se s prijateljem, ki je nekaj časa preživel v zaporu in je že sedemnajst let trezen. Odličen je igralec, pragmatičen človek in priča številnih težkih življenjskih zgodb.

Rekel mi je: “Mark, izgovorov ni, obstajajo pa razlogi.”

Ko situacijo opazuješ z zakonskega vidika, je črno-bela. Ni veliko prostora za vprašanja, kot so: v kakšnih razmerah ta oseba živi, koliko je izobražena, kakšne travme nosi, v kakšnem okolju je odraščala, kakšna je njena finančna situacija? Brad (Ingelsby) nam kaže, da izgovorov ni – na koncu dneva moraš plačati ceno. A obstajajo razlogi. Brad s tem pošilja sporočilo, da moramo imeti empatijo in znati odpustiti. Daje nam priložnost, da nas zgodbe teh likov dosežejo in se nas dotaknejo. To je danes, pravzaprav, nekaj, kar nujno potrebujemo – v Ameriki trenutno vlada gibanje proti empatiji.

Misliti, da ta občutek – oziroma njegova odsotnost – ni družbeni problem, da je to bolezen, je popolno nasprotje človeške izkušnje. Serija ima svoj ritem, svoj utrip – in ta utrip sta empatija in človečnost likov. Prav tako – o policiji večinoma slišimo le slabe stvari, a obstajajo tudi dobri policisti. To prepričanje zdaj resnično potrebujemo, še posebej v kontekstu tega, kar se danes dogaja v Ameriki.«

V seriji se prepleta tudi vprašanje doma, očetovstva in moškosti.

Ko govorimo o sami televiziji, ima Ruffalo le pohvalne besede.

»Tisto, kar se danes dogaja na televiziji, je dolg pripovedni format – in ta je izjemno hvaležen. Omogoča ti, da zgodbo resnično doživiš, razumeš in se z liki globlje povežeš – potuješ z njimi. Svet se spreminja, tu je umetna inteligenca, težko je napovedati, kam vse to vodi. A v težkih časih se rojeva najlepša umetnost. In prav v takšnem času živimo.«

»Ko govorim o svoji vlogi producenta te serije, se sprašujem – kaj ta naloga zahteva od mene? Najpomembneje mi je projekt varovati, skrbeti zanj – tako kot bi zanj skrbel pastir. To se lahko kaže tudi v majhnih, skoraj banalnih stvareh – denimo v tem, da poskrbiš, da ima ekipa delujočo klimo. Brad (Ingelsby) je najbolj kompetenten vodja, kar si ga lahko želiš. V tem smislu mi tokrat ni bilo težko, kot morda pri nekaterih drugih projektih. Razmišljal sem preprosto: če me potrebujete – tukaj sem.«

»Iz te perspektive je HBO najboljši možni partner. Bil sem navijač celotne igralske in produkcijske ekipe. Poskrbel sem, da je bila vizija v celoti spoštovana. Snemanje je bilo zabavno, delo s sodelavci lahkotno in varno – preprosto neverjetna izkušnja. Izkušnja globokega spoštovanja, sodelovanja, večrasna, spolno raznolika, trans-inkluzivna, lepa in premišljena.«

Težko je ne opaziti podobnosti med Tomom iz serije Task in Mare iz serije Mare of Easttown.

»Da, pripravljen sem na ta crossover,« pove Ruffalo z nasmeškom. »Brad (Ingelsby) se poglablja v like, v dinamiko med njimi in v pomembne stvari, ki se nam dogajajo – ter v načine, kako se z njimi spopadamo. Zanima ga človeškost, ljudje z napakami. Že prva epizoda je kot samostojna zgodba. Task je bil večji izziv, kot sem sprva mislil. Svet je danes težak – hrepenimo po katarzi. Manjka nam lepota pristne človeške interakcije. Task je zame vse, kar sem se o življenju naučil – na težji način.«

»Če bi prišlo do druge sezone, bi se vprašanje glasilo: kako naprej? Kaj danes sploh pomeni delati na strani zakona? Kako komuniciramo z migrantsko skupnostjo, kako ostajamo ljudje?«

V zadnjih trenutkih serije Tom gleda skozi okno in se nasmehne. O čem razmišlja in zakaj je konec takšen?

»Sporočilo je – ni konec; lahko gremo naprej kljub izgubi in motenem miru v družini. Nekako nadaljujemo – in to dostojanstveno. Priroda nam pri tem pomaga. Všeč mi je, da serija konča z zvokom ptic, ki pojejo – pojejo kljub vsemu. Njihova pesem je potrditev samega življenja. Iz tega lahko potegnemo lekcijo – če smo prisotni in če to resnično začutimo, bo vse v redu.«

»V končni fazi serija Task sporoča, da se moramo vprašati, kako ravnamo z ljudmi. Pomembno ni le, kaj rečemo, temveč kako spravimo druge, da se počutijo. Kako se vedeš do ljudi? Si pravičen, spoštljiv? Odpustiš, se opravičiš? Daješ ljudem prostor, da so ljudje – in da delajo napake?«

Serija Task je na voljo na platformi HBO Max.