Kako je miniserija “Too Much” razbila stereotip o ženskah, ki so “preveč”?

Režiserka in scenaristka Lena Dunham je v Netflixovi seriji Too Much predstavila antitezo fatamorgane kul dekleta. Veste, na katero mislimo. Tisto, o kateri govori Amy Dunne v filmu Gone Girl. Jessica iz Too Much je daleč od te uglajene ženske. Vedno ima razmršeno pričesko, njen slog je pretiran (kar v resnici cenimo) in ni tak, kot se običajno pričakuje za glavno žensko vlogo v katerikoli seriji. Čustveno ima nepričakovane izbruhe, težko postavlja meje in v glavi ter srcu nosi posledice preteklosti. V mnogih trenutkih je skrajno nadležna, a smo jo v prvi epizodi vseeno takoj vzljubili. Jessica je v vsakem pomenu teh besed – “too much” (preveč).

“You are just too much”

Medtem ko krmari skozi svoje novo življenje v Londonu, se Jessica znajde v neznanem poslovnem okolju, drugi kulturi (daleč od speak before you think vzdušja, v katerem je živela v Ameriki) in v nepričakovanem odnosu s Felixom, katerega britanski šarm in suh humor jo osvojita, ne da bi veliko razmišljala o prihodnosti.

V eni od njunih prvih nesoglasij ji on iskreno in brez zadržkov reče: “You are just too much”. Jessica se takoj odzove. Tako kot mnogi od nas je ustvarila instinktiven odpor do teh besed. Vsem ženskam se govori, da so na en ali drug način preveč. Preveč odprte, preveč zaprte, preveč iskrene, preveč resne, preveč neresne. Povedale smo preveč ali pustile preveč nedorečenega. Ena povsem banalna beseda, kot je preveč, zadošča, da pokaže, kje vsi grešimo. Težko je biti sam sebi dovolj, ko te nekdo vedno gleda kot da si preveč česarkoli, karkoli to že je.

Kot balzam za dušo, za vse nas, ki smo serijo budno spremljali, Felix na njeno neodobravanje odgovori: “I didn’t mean too much in a bad way!”. Poleg vseh kulturnih namigov v tej mini seriji ta prizor morda pove največ, na najpreprostejši način.

Njuna zgodba se tu ne konča (temveč se večkrat zaplete in razplete do konca desete epizode), vendar pokaže bistvo nečesa, kar kot strup preplavlja vsako poro sodobne kulture. Tako smo navajeni na podobe in kalupe, da je vse, kar gre onkraj tega, vse, kar je vsaj malo kompleksno in zahteva razumevanje ter empatijo, postalo preveč. Predvsem je postalo preveč takrat, ko je treba nekoga res razumeti. Ko se ne ujema z začetno sliko, ki smo jo imeli o njem. To velja za čustvene odnose, pa tudi poslovne, družinske in prijateljske.

Vse se skriva pod površino

Šele v peti, nato pa v sedmi epizodi izvemo več o življenju Jessice in Felixa, preden sta se spoznala. Peta prikaže sedemletno zvezo, ki jo je Jessica pustila za sabo v New Yorku, medtem ko sedma razkrije težaven odnos, ki ga ima Felix s svojimi infantilnimi starši. Gledalcem njuni pretekli koraki postanejo precej bolj razumljivi. Dunham tega razpleta ni naključno pustila za sredino serije. Tako kot v življenju, eno je opazovati nekoga, ne da bi vedeli, kaj je bilo prej. Povsem drugo pa je, ko imaš celotno sliko.

Nepričakovano za Dunham se serija tokrat zaključi s tipičnim srečnim koncem, kar je velika razlika v primerjavi z realističnim načinom, s katerim je zaokrožila serijo Girls, ki je trajala kar šest sezon. A to, da Jessica in Felix končata skupaj, je manj pomembno kot vse, kar vodi do tja. Odločitev, da se popolnoma podata v odnos, gledalcem odpre nešteto novih vprašanj. Kako bosta dve popolnoma odštekani osebnosti uspeli vztrajati in preživeti?

Dunham se pri tem ne ozira na vprašanja, ki bodo sledila po zadnji epizodi. Namesto tega se v svojem pronicljivem in večnem optimističnem slogu znova osredotoča na edini relevanten odgovor. V času, ko smo nastrojeni, da se bojimo obveznosti do drugega, je povsem mogoče, da nihče v resnici ni preveč. Samo nekateri so premalo.

Članek je prevzet s portala Journal.rs

Foto: Profimedia