Po Dylanu, Springsteen. Ogledali smo si biografski film “Deliver me From Nowhere”
Biografske drame oziroma biopici so glavni trend v Hollywoodu. Ne le v zadnjem času, a v zadnjem obdobju še posebej izrazito. To je žanr, ki bo obstajal in cvetel, dokler bo navdihujočih ljudi in teh nikoli ne zmanjka. Zdi se, da se je vse začelo leta 2018, ko se je pojavil biografski film Bohemian Rhapsody, ki je glavni vlogi Ramiju Maleku prinesel oskarja. Sledili so filmi Rocketman (o Eltonu Johnu) in Elvis. Po lanskem filmu Bob Dylan: A Complete Unknown, ki je Timothéju Chalametu prinesel drugo nominacijo za oskarja, je zdaj na velikem platnu zgodba o še enem legendarnem glasbeniku – Bruceu Springsteenu. Znani igralec iz serije The Bear, Jeremy Allen White, je prijel za drug pripomoček in se popolnoma preobrazil v vlogi. Predstavljamo sveže vtise o filmu Springsteen: Deliver Me from Nowhere režiserja in scenarista Scotta Cooperja, posnetem po istoimenski knjigi Warrena Zanesa.
Film Springsteen: Deliver Me from Nowhere prinaša intimen vpogled v ustvarjalni proces.
Ustvarjalni proces, po katerem je rocker Bruce Springsteen postal znan. Osredotoča se na delo glasbenika na albumu Nebraska iz leta 1982, albumu, ki velja za odmik od dobro znane in preverjene poti rock zvezde. Zgodba je postavljena med dva albuma – komercialno uspešen Born in the U.S.A. in introspektivni Nebraska. Po uspešni turneji se je Springsteen znašel ujet v svoje misli in padel v depresivno stanje. Tako je nastal album Nebraska, ki se je začel z glasbenikovo obsedenostjo z zgodbo o umoru enajstih nedolžnih ljudi, ki ga je izvedel Charles Starkweather skupaj s svojo dekleto, najstnico Caril Ann Fugate. Čeprav gre za zgodbo o enajstih žrtvah, Springsteen poje o desetih, saj je Starkweather ubil eno osebo že pred srečanjem z dekleto. To je pesem Nebraska, prva na istoimenskem albumu. Springsteen poje v enakomernem, brezčustvenem tonu, kar še okrepi srhljiv učinek celotne zgodbe. Bruce je doživel duhovno razsvetljenje – ni Caril gledala umorov, on jih je.
Ni bila ona, ki je gledala nasilje, on je – vse svoje otroštvo.
Album Nebraska je bil napisan med štirimi stenami hiše, ki jo je glasbenik najel, izoliran od sveta tako kot on sam. Prav zato je nekaj posebnega, gol in surov. Film ponuja izjemno intimen vpogled v Springsteenovo psiho, njegov odnos z družino, dekleti, vidimo njegove notranje boje. Komercialni uspeh je tu v nasprotju z globokim osebnim nezadovoljstvom, nepredelanimi travmami in bolečino. Dejstvo, da je bil glasbenik sam prisoten na številnih snemalnih dneh, ni bilo lahko za protagonista Jeremyja Allena Whita. Povedal je, da je to prineslo dodaten pritisk, a tudi dodatno motivacijo.
Jeremy Allen White neverjetno poje.
Za potrebe vloge se ni naučil le petja, ampak tudi igranja na ustno harmoniko in kitaro. Vse pesmi v filmu izvaja sam, Springsteen pa ga je pohvalil in dejal, da je odličen igralec, ki dobro poje in interpretira. V filmu nastopa tudi izvrstni Jeremy Strong, ki upodablja Springsteenovega menedžerja Jona Landaua, Stephen Graham (po seriji Adolescence) ponovno v vlogi očeta, Gaby Hoffman kot mati in Odessa Young kot Bruceovo dekle Faye. Zanimivo je, da Faye ni resničen lik, predstavlja več deklet, ki jih je Springsteen imel (in do katerih se je obnašal, kot se je).
“V tem mestu jaz vodim predstavo, jaz sem šef,” ji reče.
Naslov The Boss je postal tako sinonimen s Springsteenom, da mu je nekdanji predsednik Barack Obama nekoč rekel: “Morda sem jaz predsednik, a ti si šef.” Čeprav se zdi, da je na vrhu, je čustveno povsem na dnu. Film je v resnici izpoved. Pokazuje, da pisanje pesmi ni stvar izuma, ampak izkopavanja. Bruce je izkopal tisto, kar je bilo najgloblje v njem, tisto, kar ga je najbolj bolelo. Springsteen: Deliver Me from Nowhere ni o spektaklu Brucea, ampak o intimi. Prizori iz otroštva so vedno črno-beli, ker je sam Bruce dejal, da tako vidi tisti del svojega življenja. Film je psihološko ogledalo, metafora za anksioznosti odraščanja, beg pred temo, ki ga je oblikovala. Njegov stoični, molčeči oče, oče, ki ga nikoli ni objel ali mu spregovoril, je isti oče tudi v starosti, prijazen do vseh, le ne do svojih najbližjih. Bruce večno raziskuje to tišino in išče njen pomen.
Če poznate Springsteenovo življenje in delo, veste eno stvar.
Če pesem ni posvečena njegovemu očetu, je posvečena njegovi materi. Njegova boleča vzgoja je oblikovala njegovo smer in ne le glasbeno. Springsteen: Deliver Me from Nowhere ne poveličuje travm in za to hvala. Prav tako je v tej produkciji uspešen (končni) prikaz (moškega) dela na sebi, odhoda na terapijo. Čeprav bi lahko pri opisovanju Bruceovega odnosa z ženskami uporabili izraz toksična moškost, je pri moških ravno obratno.
Njegov prijatelj in menedžer Jon je prikazan kot oseba, ki ji je Bruce zelo hvaležen in to upravičeno. Mojstrsko ga je odigral nominiranec za oskarja Jeremy Strong. Prizor, v katerem joka, pa tudi prizori, v katerih Brus joka, so resnično vrhunsko odigrani, minimalno, a učinkovito. Ta film diši po mnogih oskarjih in to upravičeno. Ogledali smo si predstavo, ki je veliko bolj intimna in globlja, kot smo pričakovali. Poglejte si, ne glede na to, ali ste Springsteenov oboževalec ali ne.
Članek je prevzet s portala Journal.rs
Foto: IMDb
