

Filmski oddih v italijanskem slogu: Prvi okus italijanskega poletja lahko okusite na filmskem platnu Kinoteke
Če si želite konec maja preživeti drugače – z dušo v Neaplju, s pogledom na staro Sicilijo in mislimi med italijanskimi klasiki – potem vas bo razveselila novica, da se med 27. in 31. majem vrača Teden italijanskega filma. Ljubljanski kinodvoranam se letos prvič pridružuje tudi Izola, kar daje festivalu dodatno morsko dimenzijo.
Teden italijanskega filma v svojo osmo edicijo prinaša raznolik nabor sodobnih in klasičnih filmskih del, ki vabijo k razmisleku, čutenju in potopitvi v kompleksno italijansko kulturo. Festival, ki ga soorganizirajo Italijanski inštitut za kulturo, Slovenska kinoteka, Kinoatelje – GO! 2025 ter več drugih partnerskih ustanov, letos širi obzorja s prepletom osebnih zgodb, zgodovinskih premislekov in nostalgičnih podob.

Zgodbe o spominu, času in odnosih
Otvoritvena projekcija bo zaznamovana s slovensko premiero filma Parthenope (2024) v režiji Paola Sorrentina. Gre za avtobiografsko obarvano zgodbo o dekletu in njenem življenju v Neaplju, o poletju na Capriju in o tistih občutkih, ki nas zaznamujejo za vse življenje. Sorrentino nas skozi preplet svetlobe, morja in spomina povabi, da razmislimo o tem, kako se v mladosti zapišejo resnice, ki jih pozneje nosimo kot dediščino znotraj sebe.
V sklopu projekta GO! 2025 bo prikazan dokumentarni film Izvir (Avenâl, 2022) režiserke Anne Sandrini. Ta subtilno obuja zgodbo opuščenega rudarskega kraja Rabelj, nekoč enega najnaprednejših naselij v Julijskih Alpah. S pomočjo arhivskih posnetkov in podob neokrnjene narave režiserka ustvari tih, a ganljiv poklon ljudem in preteklosti, ki še vedno odmeva med zapuščenimi tuneli.
Režiserka Francesca Comencini v filmu Najin čas (2024) pripoveduje intimno zgodbo o odnosu med očetom in hčerjo. Njen oče, priznani režiser Luigi Comencini, je v očeh deklice nekdo, ki svet razume skozi filme. Film je tih, iskren in ganljiv ter odpira vprašanja o tem, kaj zares ostane, ko ljubezen dozori.

Portreti brez olepševanja
Andrea Segre v filmu Berlinguer: Velika ambicija (2024) ne ustvarja le portreta karizmatičnega političnega voditelja, temveč človeka . Očeta, moža, nekoga, ki na jadranju išče tišino, in nekoga, ki vztraja pri svojih prepričanjih tudi takrat, ko to ni lahko. Film je topel in nepričakovano oseben poklon človeku, ki se ni uklonil hladni logiki ideoloških zavezništev.
V biografskem filmu Večni vizionar (2024) Michele Placido pripoveduje zgodbo Luigija Pirandella. Italijanskega literarnega velikana, skozi prizmo njegove notranje razklanosti, odnosa do ljubezni in umetnosti ter napetega razmerja s političnim kontekstom svojega časa. Film raziskuje kompleksnost ustvarjalnega genija v obdobju velikih pretresov.


Poletne poti v svobodo
Film Tisto poletje z Irène (2024) Carla Sironija pripoveduje zgodbo o dveh dekletih, ki po maturi pobegneta iz vsakdanjosti na Sicilijo. Namesto dramatičnih preobratov spremljamo drobne geste, bežne poglede in čutno bližino – film, kjer tišina pove več kot besede in kjer VHS posnetki postanejo nosilci občutkov.

Zgodovinski zaključek z živo glasbo
Festival bo sklenjen s projekcijo dokumentarca Italija. Ogenj in pepel (2021). Film skozi oči Isabelle Rossellini in besede velikih italijanskih ustvarjalcev oriše raznoliko zgodovino italijanskega nemega filma. Sledi projekcija restavriranega filma The Pearl of the Ruins (1921), prvega igranega filma, posnetega v Trstu. In s klavirsko spremljavo v živo – filmski poklon začetkom, ki jih ne gre pozabiti.

Foto: Kinoteka