Nikolija, povsem samosvoja, za Journal: »Vsak ima svojo strast. Naj bo videti, kakor želi, pomembno je le, da obstaja.«

Neposredno po tem, ko je bil koncert na Tašmajdanu prestavljen, smo se usedli z Nikolijo Jovanović. Nikolija, prava sila od ženske, se znova in znova znajde v središču medijske pozornosti. Njena kariera raste in se razvija že skoraj desetletje, v katerem se je uveljavila kot eno največjih glasbenih imen v regiji. Kljub temu jo mediji vztrajno umeščajo v kontekste, ki ji ne pripadajo. Zadnji primer tega je pesem Baš ti se sviđa, ki jo je posnela s partnerjem Reljo – prikaz, kako lahko izgleda strast v varnem partnerstvu, polnem spoštovanja. Plaz ostrih komentarjev je razkril pravo bistvo težave: Nikolija je ženska, ki je povsem svoja – in to marsikomu ni po godu.

Za Journal se razkrije takšna, kot je danes – v popolnem miru s seboj, odločna in v obdobju ustvarjalne svobode ter uspeha. Veliki koncert na Tašmajdanu je bil zamišljen kot trenutek, ko bi se to lahko predstavilo skozi edinstven nastop, poln električne energije.

Zdaj, ko je dogodek začasno prestavljen, pa le še čakamo na pravi trenutek za naslednji korak – tak, ki bo močnejši kot kadarkoli prej.

Od prvega albuma do Sile je minilo skoraj desetletje, ti pa še vedno vztrajno kljubuješ okvirjem, v katere te želijo postaviti drugi. Kako si razvijala svoj slog v poplavi tujih mnenj?

Zdaj imam občutek, da je to nekaj povsem naravnega. Pravzaprav sem resnično zadovoljna samo takrat, ko ostanem zvesta sama sebi – ne glede na to, kakšen bo odziv. Seveda je idealno, ko se poklopi, da nekaj pride iz nas samih in ima hkrati tudi komercialno vrednost – to je potem pravi bingo. Ampak na koncu dneva je najpomembnejše, da spoštujem sebe. Ni da ni bilo trenutkov, ko sem skušala ustreči samo drugim, ampak danes to imenujem napake. Z leti sem se naučila vedno bolj poslušati sebe.

Na začetku sem to počela iz povsem nezavednih razlogov. Malce sem se obnašala, kot da nimam česa izgubiti – vse tisto, kar spremlja pozna najstniška leta in zgodnjo odraslost. Tako sem tudi živela in takšno glasbo ustvarjala. Potem pa je sledilo obdobje iskanja in zdaj sem se s svojima zadnjima dvema albumoma končno vrnila k sebi. A hkrati se tudi sama spreminjam. To je čar življenja in ustvarjalnosti – nikoli povsem ne vemo, kdo smo, a kot umetniki imamo svobodo, da raziskujemo.

Kako je izgledalo to obdobje iskanja?

Vsekakor je vključevalo tudi spremembe identitete – vizualne, glasbene in v besedilih. A da ne bom preostra do sebe – mislim, da ko se ukvarjaš s komercialno glasbo, kot se jaz, je to na nek način tudi posel in umetnost hkrati. Pomembno je znati najti ravnovesje med tem, kar se trenutno išče, in tem, da ostaneš v koraku s časom. Ne morem zdaj ali čez deset let furati izključno tistega, s čimer sem začela. Časi se spreminjajo in spreminjam se tudi jaz. Mislim, da je pravi izziv najti način, kako vse to povezati v celoto.

Začetek kariere si začela v Atenah, kjer si študirala nekaj povsem drugega kot glasbo. Kaj te je takrat spodbudilo, da si se odločila za glasbo in se ji popolnoma posvetila?

V tistih letih, med 17. in 25. letom, mislim, da večina ljudi živi nekoliko bolj pogumno, z manj občutka odgovornosti. Ves čas študija sem se celo poskušala upirati temu, kar je v resnici vedno bilo v meni – odru. Odru in glasbi.

Se ti je to zdelo kot velik riziko?

Zdaj, z današnje perspektive, vidim, kako pogumna je bila ta odločitev. Še posebej, če pomislim na mamo in njeno kariero. A takrat sem to zelo lepo ločila, povsem nezavedno. Preprosto sem začela graditi svojo pot in ozavestila, da sem samostojna oseba. Ona je samostojna oseba, moj mož je samostojna oseba, otroci prav tako, in tako naprej. Seveda smo družina in se neskončno ljubimo. A ko gre za glasbo, so naše poti različne in vsak ima pravico do svoje. Nič ni boljše ali slabše – edino, kar šteje, je, da ostanemo avtentični.

Celotna zabavna industrija, še posebej v Srbiji, je v osnovi malce nezdrava. Glede na to, da si prav v tej industriji odraščala in preživela ključna formativna leta, me zanima, kako si uspela ohraniti svoj mir v vsem tem?

Vsak poklic ima svoje prednosti in slabosti, a mislim, da je v Hollywoodu to še bolj toksično kot pri nas. In na precej višji ravni. Odraščala sem ob mami in očetu, ki sta me, čeprav ločena, lepo vzgajala. Vedno sem nekako vedela, kaj je prava pot. Tudi pokojna babica in dedek sta me vedno učila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Tako da, kadar koli sem skrenila s poti, sem to čutila – in mi ni bilo dobro. Vedno sem se znala vrniti.

Kaj pa pomeni prava in napačna pot?

To so zdrave in delovne navade, zdrave prehranske navade, duševni in notranji mir. Te neke, da rečem, osnovne stvari. Že kot otrok sem od mame poslušala veliko o duhovnosti, pa tudi misli o zdravem načinu prehranjevanja. To mi je res veliko pomenilo, ker me vedno prizemlji in umiri. Zdrava prehrana, zdrave delovne navade, zdrav, netoksičen življenjski slog, harmonija v medosebnih odnosih. Sploh ne znam funkcionirati, kadar je okoli mene kaos. Uredila sem si življenje tako, da sem čustveno stabilna.

Omenila si duhovnost – na kakšen način jo vnašaš v svoje življenje?

Včeraj me je otrok vprašal: »Mami, zakaj se vedno pokrižaš? Zakaj to počneš?« Odgovorila sem: »Zato, ker me pomirja.« Dolgo sem iskala sebe. Čeprav sem krščena v pravoslavni veri, me je zelo zanimala meditacija in prebrala sem veliko vzhodnjaških knjig. To mi je bilo takrat bližje, ne znam točno razložiti – preprosto biti v trenutku, opazovati svoj dih. Biti v tišini, v miru. Potem sem si zadala nalogo, da začnem raziskovati literaturo, povezano z mojo vero. Ustreza mi in me pomirja. Najpomembnejše pa je, da smo dobri ljudje in da vsak najde svoj mir.

Zdi se mi, kot da v medijih vedno potegneš krajšo in da ti nihče ne da miru.

Kot da je v medijih zame vedno retrogradni Merkur. Relja pravi, da je to moja karma.

To tudi kaže, kako se ženske dojemajo v naši glasbeni industriji, pravzaprav v vsaki industriji. Kako se izoliraš od vsega tega?

Nisem popolnoma izolirana, a mislim, da veliko pripomore moja osebna stabilnost. Če bi bil moj življenjski svet bolj nestabilen, bi me to morda bolj prizadelo, tako pa ostane na ravni slabega naslova ali komentarja. Druga stvar je, da gre večinoma za laži. Izmišljeni naslovi, komentarji, ki so zgolj sovražni, brez kakršnekoli konstruktivne kritike. Laž me ne more prizadeti, ker je nimam v sebi. Nikoli nisem kliknila “dislike” gumba, nikoli nisem napisala slabega komentarja. Bolj sem žalostna in zmedena, kako ljudje sploh lahko… Tako lahkotno izrekajo stvari. Na koncu dneva se vse to vrne k nam. Vsaka misel, vsaka energija, vse se vrne k nam. Vrnila sem se k temu – odpusti jim, Bog, ne vedo, kaj delajo.

Predvidevam, da je tudi partnerstvo z Reljo zate predstavljalo prelomnico in veliko stabilnost v življenju. Kako se ustvarjalno dopolnjujeta?

Na tej skupni pesmi sva se resnično dopolnjevala, a na splošno gre za ločene projekte. Vsak posebej dela na svojih projektih z nekaj minimalnimi posveti, da ostane vse edinstveno in avtentično.

Ali si med seboj dajeta kritike?

Gre bolj za konstruktivne kritike in mnenja. A vseeno sva previdna. Večkrat sva se že opekla, zato nihče od naju več noče prevzemati take odgovornosti. Ko gre za delo, se torej čim manj vmešava.

Prebrala sem fantastičen komentar na YouTubu za pesem Baš ti se sviđa. Nekdo je zapisal: “Danes sem napadla moža, niti ne ve, komu bi se morala zahvaliti.”

Da, fenomenalno. Ko sem brala te komentarje, se mi je zdelo, da se je vse nekoliko umirilo in so zdaj veliko bolj pozitivni kot sprva. Namen videospota je pokazati moža in ženo v strastnem odnosu, zato sem vesela, da je tako uspelo.

To je ena najbolj intimnih in iskrenih predstavitev partnerstva pri nas v glasbi. Kako sta prišla na idejo za videospot?

Res je! Ideja za videospot je nastala povsem spontano, popolnoma spontano. Sploh ni šlo za to, da bi koga želela šokirati. Določeno čas sva iskala pesem za najin duet. Ni se našla na mojem albumu, čeprav je bilo nekaj možnosti. Na njegovem albumu je rekel: “Izberi in poglej, kaj ti ustreza.”

Potem je prišel režiser Ivan Stojiljković, ki je zanj posnel Kraj je, in vprašala sva se, kako pristopiti k videospotu, ko pesem sama po sebi veliko pove. Poleg tega je eden mojih najljubših Reljinih spotov Dolce Vita, ki prav tako izziva, provocira in vzbuja domišljijo.

Na koncu smo ustvarili nekaj, kar bi lahko imenovali “Dolce Vita na steroidih”. Bilo je čudovito. Počutila sva se kot otroka v lunaparku – uživala sva vožnjo. To je zelo režiran videospot, zato sva bila tudi midva precej presenečena nad scenarijem, tako kot vsi ostali.

Ali ste si lahko predstavljali, koliko obsojajočih komentarjev bo sprožil?

Ne. Vedela sva, da bo reakcija, jasno nama je, da spot preprosto vzbuja odzive. A nisva si mogla predstavljati, da bo do te mere, kot da bi atomska bomba padla na balkanski patriarhat.

Kaj misliš, kaj je ljudi tako sprožilo?

Niso navajeni na moža in ženo v tem pogledu, pa še moža, ženo in starše hkrati! To jih je res presenetilo. Ne bi jim bilo vseeno, če bi šlo za moža in ljubico ali ženo in ljubimca, a mož, žena in še starši – to jim je težko padlo. Nekdo vedno pričakuje, da bo ženska sledila nekim pravilom in kodeksom, medtem ko je zunaj vse dovoljeno. Imajo pa ljudje različna merila – če varaš z ljubico, je v redu, če pa isto počneš z nekom drugim, je spet škandal.

Smo čuden narod. Mislim, da bi nam vsem šlo veliko bolje, če bi bilo več strasti v zakonu kot zunaj njega, da bi bili vsi zadovoljni – najprej zakonski partnerji, pa tudi otroci. Seveda ima vsak svobodo, da dela, kar hoče. Vsak ima svojo strast. Ne rabi izgledati tako, lahko izgleda, kakor hoče, a pomembno je, da obstaja.

Odložen je veliki koncert na Tašmajdanu, za katerega si se dolgo pripravljala. Kaj nas čaka in kako se v karieri spopadaš s takšnimi spremembami?

Seveda ni lahko, ko ti odložijo nekaj, na kar si čakala in za kar si delala mesece, a naučila sem se, da kariera ni sprint, temveč maraton. V glasbi, tako kot v življenju, se moraš pripraviti na preobrate – enkrat si na odru, drugič čakaš nov datum. Tisto, kar sem se iz tega naučila, je, da hype in energija, ki ju gradim, ne zavisi le od tistega enega dne, temveč od celotne poti do njega. Naučiš se biti potrpežljiv, verjeti v svoje delo in zavedati se, da je publika ob tebi ne glede na koledar. Kar zadeva to, kar sledi – še bolj se pripravljam. To bo trenutek, ki bo vreden čakanja.

Foto: Aleksandra Martinović

Stajling: Vanja Pantin

Asistentka stilistke: Ema Krsmanović

Make up: Lukaja Milica

Frizura: Nikola Rakić

Video: Maja Stanojević

Grafično oblikovanje: Ante Begić

Zahvaljujemo se Midcentury Belgrade