Knjiga meseca: September Ane Schnabl – kresnik 2025 za ganljiv roman, ki odpira boleče teme z neizprosno lepoto

Ob kresni noči na Rožniku je letos zagorela že 35. kresnikova bakla, skupaj z njo pa je na slovenski literarni zemljevid še močneje zasijalo ime Ane Schnabl. Njena najnovejša knjiga, September, je prejela prestižno nagrado kresnik za najboljši roman leta. To ni zgolj literarno priznanje, temveč tudi potrditev, da je mogoče z nežno natančnostjo osvetliti temne prostore spomina, nasilja in ran, ki so pogosto skriti za tišino.

Roman, ki ga boste prebrali z občudovanje in vozlom v grlu

September nas povabi v svet Evelin, deklice, ki odrašča v okolju, kjer so stene natopljene z očetovimi izbruhi in kjer je prostor za otroštvo nenehno utesnjen. Pisateljica se ne ukvarja zgolj z nasiljem kot takim, temveč z vprašanjem, kako to nasilje zaznamuje telo, spomin in prihodnost. Roman ni le zgodba o travmi, temveč tudi o odpiranju, tihem boju in počasnem, toda odločnem iskanju lastnega glasu.

Ana Schnabl gradi kompleksno pripovedno strukturo, ki skozi različne oblike – od dnevniških zapisov, sporočil do tišine same – sledi protagonistkinji od prvih ranljivih trenutkov do njenega zorenja v žensko, ki zna in upa pogledati nazaj.

Evelinin svet se začne v hiši, kjer je varnost pogojena z molkom. Očetove besede ranijo kot udarci, mati pa je tista, v katero deklica polaga upanje, a tudi zahteva odgovornost, ki je za otroka pogosto pretežka. Njuno sožitje niha med zavezništvom in tiho bolečino.

Ko Evelin vstopa v svet odraslih, s seboj nosi vse tisto, česar ni nikoli smela izreči. V šolskih hodnikih jo spremljajo zbadljivke, doma pa praznine, ki jih zapolnjuje z lakoto. Z anoreksijo brani svojo krhkost, vse dokler ji literatura ne ponudi prve rešitve – vedenja, da je morda nekatere domove treba pustiti za sabo. Tudi tiste, v katere dežuje vsak dan.

Odstiranje boleče plasti družinske intime

September ni roman, ki bi nudil lahko tolažbo. Gre za natančen uvid v mehanizme nasilja in ponavljanja vedenjskih vzorcev, tudi v odraslih partnerskih odnosih. Evelin, ki si ljubezen razlaga kot nevarnost, gradi odnose tako, kot jih je nekoč opazovala doma: s tišino, zidu in nadzorom nad bližino.

A kljub vsemu, kar jo zaznamuje, Evelin ni pasivna. Je lik, ki išče, razmišlja, in ko pride čas, zna potegniti črto. V enem ključnih prizorov romana obišče dementnega očeta, a se ne pusti več ujeti v staro dinamiko. To je trenutek, ki ga lahko razumemo kot skromno, a mogočno zmago.

Roman, ki odpira tisto, kar običajno zapiramo vase

Posebnost Septembra je tudi v načinu, kako je napisan. Schnabl se mojstrsko poigrava z jezikom. Ta ni vedno linearen, pogosto se lomi, odmika, zastane. Prav s to jezikovno strukturo roman zrcali protagonistkino notranjost. Vsak fragment, vsaka praznina, vsak prelomeni stavek postane del zgodbe.

September ne prinaša odrešitve v klasičnem smislu. Prinaša pa nekaj drugega: zavedanje, da govoriti o “čisto običajnem hudem, ki se dogaja med ljudmi”, ni samo potrebno, temveč nujno. Da se tisto, kar je nezaželeno in stigmatizirano, lahko spremeni v prostor literature in s tem postane prostor skupnega razmisleka.

Foto: Beletrina, Mladinska knjiga