V zadnjem letu je slovenski knjižni trg obogatilo več izjemnih esejističnih del. Izbrali smo štiri esejistične zbirke, ki izstopajo po izvirnosti, globini in aktualnosti. Vsaka knjiga odpira drugačen svet. Bralci bodo v njih našli premisleke o sodobnem življenju, umetnosti, naravi in družbi. Predstavljamo štiri zbirke, ki razkrivajo raznolikost slovenske esejistike in dokazujejo, da ta žanr ostaja pomemben del naše literarne krajine.
Manca G. Renko: Živalsko mesto
Manca G. Renko v svoji zbirki esejev odpira vrata v svoje miselno mesto. V njem domujejo tako prosto živeče živali kot tudi tiste udomačene. Avtorica se spusti v rove tega mesta. Raziskuje odnos do živali, a tudi globoko osebne teme. Njen slog je iskren in reflektiven. Vsak esej predstavlja potovanje v enega od rovov njenih misli. Ti rovi se razpredajo v številne smeri in razkrivajo zemljevid njenih izkušenj. Manca G. Renko združuje osebno s teoretskim. Piše o prijateljstvih, akademskem delu in preteklosti. Dotika se čustev, pomembnih odnosov in spolne identitete. V esejih najdemo bogate reference iz različnih časovnih obdobij in kulturnih okolij. Avtorica nenehno presprašuje svoje misli. Svoje ideje secira, a jih hkrati drži na varni razdalji. Kot zgodovinarka in urednica v svoje pisanje vpleta tako visoko kot nizko kulturo. Tu so Zofka Kveder in James Bond, Taylor Swift in Charles Dickens. V tem živahnem mestu misli se srečajo arhivi in afterji, dnevne sobe in predavalnice.
Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži
Helena Koder, scenaristka in režiserka, vstopa v svet literature s svojim knjižnim prvencem. Zbirka esejev razkriva avtorico kot osebo z odprtimi očmi. Besedila so nastajala v zadnjih petnajstih letih. Objavljala jih je v revijah Sodobnost in Literatura. Tematska raznolikost je izjemna. Dotika se jezika, literature, filma in filozofije. Piše o minevanju in smrti. Bralca pogosto popelje v svoje otroštvo in mladost. Z njo srečujemo ljudi, ki so jo oblikovali na njeni poti. Njen slog je izrazito oseben. Pri dojemanju umetnosti vedno izhaja iz lastnih občutkov. Verjame, da je to edini pravi način vstopanja v dialog z umetnostjo. V njej išče odgovore na številna vprašanja. Eseje spremljajo fotografije, ki delujejo kot bralna vodila. Njen miselni tok je dinamičen in asociativen. Dela ovinke, a vedno prispe na cilj. Avtorica svoj pisateljski postopek nenehno reflektira. Poudarja, da gre za njene besede in izkušnje. Njeno pisanje ni novinarsko ali literarnokritično. Hoče biti izrazito osebno. V središču vseh esejev stoji ljubezen do umetnosti, lepote in življenja.
Nataša Kramberger: Po vsej sili živ
Naslov zbirke (ki je tudi ljudsko ime za vedno cvetoče begonije) nakazuje bistvo knjige. Ta drobna knjiga prekipeva od življenja. Avtorica v njej doživeto pripoveduje o sedmih sezonah kmetovanja. Te sezone so jo temeljito preizkušale. Spremljamo jo pri učenju in prilagajanju zakonitostim narave. Soočamo se s posledicami podnebnih sprememb. Nataša Kramberger spretno prepleta esejske premisleke o ekologiji z osebnimi anekdotami. Izvemo, da ji je bila ljubezen do narave privzgojena že v otroštvu. Pisateljica balansira med svojim pisateljskim poklicem in vlogo kmetice. Med tema vlogama odkriva številne vzporednice. Tako pisatelji kot kmetje se borijo z mlini na veter. Vlagajo ogromno dela brez zagotovila za uspeh. Narava ne sledi več ustaljenim vzorcem. En dan povzroči sušo, naslednji dan poplave. Avtorica se uči opazovati in odkriva modrosti iz preteklosti. Vitalnost, ki prekipeva iz zapisanega, kaže na vrednost vztrajanja. Knjiga je obenem osebna izpoved in poziv k odgovornosti za naš planet. Nataša Kramberger živi med Berlinom in Jurovskim Dolom. Tam vodi biodinamično kmetijo in gosti mlade iz vse Evrope.
Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi
Drago Jančar, eden najuglednejših slovenskih pisateljev, v svoji novi zbirki odpira pereča vprašanja. Eseji obravnavajo kulturne, etične in politične teme našega časa. Nastali so v zadnjih nekaj letih. Uvodni esej se posveča napadu na Ukrajino. Nastal je le nekaj dni po začetku vojne. V “Pismu o demokraciji in Evropi” avtor razmišlja o položaju literature danes. Besedilo “Arhipelag Jugoslavija” raziskuje literarne povezave na območju nekdanje države. Jančar piše tudi o obisku v azilnem domu. Tam premišljuje o sodobnih migracijah in usodah posameznikov. V zbirki najdemo še razmisleke o Srednji Evropi. Avtor se dotakne etičnih pogledov Jožeta Trontlja. Raziskuje razmerje med literaturo in družbo. Drago Jančar je prejemnik številnih slovenskih in mednarodnih priznanj. Leta 2020 je prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost. Leto kasneje mu je mariborska univerza podelila častni doktorat. Njegova nova zbirka dokazuje, da ostaja pronicljiv opazovalec sodobnega sveta.
Foto: Dobre knjige, EMKA, Slovenska matica, Instagram @kaminav
