“Dirty Looks”: Razstava, kjer Alexander McQueen znova izziva predstave o popolnosti
“Dirty Looks”: Razstava, kjer Alexander McQueen znova izziva predstave o popolnosti

“Dirty Looks”: Razstava, kjer Alexander McQueen znova izziva predstave o popolnosti

Londonska umetniška scena se je znova poklonila enemu najdrznejših imen v zgodovini mode. V znamenitem Barbicanu so odprli razstavo Dirty Looks: Desire and Decay in Fashion. Razstava raziskuje, kako se moda že desetletja upira sodobnim predstavam o lepoti in popolnosti. Odprta bo do 25. januarja 2026, obiskovalcem pa ponuja pogled v svet, kjer prah, blato in razkroj niso sovražniki elegance, temveč njen izraz. Središče razstave zavzema hiša Alexander McQueen. Modna hiša je sinonim za drznost, inovacijo in estetsko provokacijo. Z izbiro treh redkih arhivskih modelov razstava dokazuje, zakaj je McQueen ostal sinonim za subverzivno lepoto in čustveno intenzivnost, ki presega meje običajnega pojmovanja mode.

Umetnost razpada: ko nepopolnost postane izraz moči

Razstava v Barbicanu združuje kose, ki bi jih marsikdo označil za nepopolne. Raztrgane obleke, umazane kavbojke, kose, prepojene z blatom ali ustvarjene iz recikliranih materialov. A prav v tej nepopolnosti se skriva moč. Moda je tu predstavljena kot prostor upora, kjer “napaka” postane umetnost, propad pa simbol preobrazbe.

Strokovnjaki razstavo opisujejo kot raziskavo, kako se telesnost, narava in propad prepletajo z idejo lepote. McQueenova dela so pri tem ključna, saj nenehno odpirajo vprašanja o telesu, ranljivosti in čustveni silovitosti oblačil. Njegove stvaritve ne poudarjajo popolnosti, temveč krhkost in prav v tem se skriva njihova moč.

McQueenova “Highland” obleka: razpoka kot estetska izjava

Eden najvpadljivejših eksponatov je obleka iz kolekcije Highland iz leta 1995, ustvarjena iz poceni materialov, kupljenih v londonskem Sohou. Njen korzet je premazan z lateksom iz železarne in utrjen z ribarsko žico, medtem ko je cvetlična čipka ročno obarvana in razrezana. Rezultat je surova, skoraj ranljiva silhueta, raztrgana na ramenih in stegnih.

Obleka deluje kot pripoved o bolečini, strasti in odpornosti. Kot vizualna metafora za idejo, da lepota ne izvira iz popolnosti, ampak iz občutka pristnosti. Na razstavi se pojavlja znotraj tematskega sklopa Romantične ruševine, ki raziskuje, kako obraba in razkroj pridobivata estetsko vrednost v sodobni modi.

Zgodba preživetja: hobleka “Irere” iz leta 2003

Kolekcija Irere iz pomladi 2003 je obiskovalce popeljala v svet brodolomk in preživelih žensk, ki jih je morje vrglo na obalo. Manekenke so se po pisti sprehajale s temnimi očmi in razmršenimi lasmi, kot bi se pravkar rešile iz razburkanega oceana. Obleka iz te kolekcije je narejena iz svilnatega creponna, obarvanega s čajem, kar ji daje naraven, nežno obledel videz. Robovi so neobdelani, kot bi jih načel veter in sol.

Njena struktura temelji na natančnem korzetiranju, tehniki, ki jo je McQueen obvladal do popolnosti in jo modna hiša uporablja še danes. Tudi ta kos se uvršča v sklop Romantične ruševine, saj prikazuje, kako propad lahko postane del pripovedi o moči, preživetju in preobrazbi.

“Eshu”: blato kot luksuzni material

Tretja obleka, iz kolekcije Eshu iz leta 2000, je eden najbolj zahtevnih eksponatov razstave. Zgornji del je izdelan iz tila, prekrit z lesenimi kroglicami, obarvanimi v naravne in rumene odtenke. Spodnji del pa je obdelan z mešanico rdeče gline in lateksa, kar ustvarja vtis teže, zemeljskosti in surove lepote.

Konzervatorska ekipa je morala pri postavitvi najti način, kako obleko podpreti, ne da bi jo poškodovali. Rešitev so našli z magneti, ročno pobarvanimi v odtenke gline, ki podpirajo strukturo in razbremenijo občutljivi til. Rezultat je fascinantna predstavitev, ki se pojavlja v razstavnem sklopu Nostalgija blata, delu, kjer blato postane simbol povezave med telesom, zemljo in ustvarjalnostjo.

Zakaj McQueen še vedno določa ton sodobne mode

Alexander McQueen je bil in ostaja ena najvplivnejših osebnosti v zgodovini mode, ker si je upal pokazati, da je lepota lahko tudi neudobna, ranjena in krvava. Njegov pristop k modi je bil vedno čustven, skoraj katarzičen, in prav zato njegova dela še danes navdihujejo nove generacije oblikovalcev.

Razstava v Barbicanu obiskovalce vabi, da lepoto doživijo drugače, kot občutek, ki preživi propad. Skozi prah, čipko in glino nas spomni, da je estetika pogosto tam, kjer je ne pričakujemo: v nepopolnosti, v razpoki, v zgodbah, ki jih oblačila pripovedujejo dolgo po tem, ko zapustijo modno pisto.

Naloži več
Zapri