Zakaj se na dopustu ne moremo spočiti?
Psihoterapevtka razkriva odgovore

Poletje, morje ali gore – čas je za dopust. Večina med nami vstopa v obdobje letnih dopustov z željo, da bi si odpočili od vsakodnevne rutine in dela. Nekateri si vzamejo dva tedna dopusta, drugi tri, nekateri žal ne morejo več kot teden dni. V tem času se običajno odločimo za potovanje ali pa ostanemo doma z namenom, da ne počnemo nič (ali pa si vsaj to predstavljamo).

Da bi se resnično kakovostno spočili, moramo najprej razumeti, kako kot človeška bitja delujemo, ko nismo na dopustu. Začnimo po vrsti.

Zakaj se ne znamo spočiti?

Težava pri dopustih je v tem, da večina ljudi nanje odide, ne da bi se zares spočila. Saj veste, kako pravijo – lahko zamenjaš kraj, a svoje težave vedno vzameš s seboj. In prav to je največja past, ko govorimo o počitku.

Ljudje gredo na potovanje, a s seboj vzamejo tudi službo. Odpravijo se na morje, a možgani delajo s polno paro, saj poskušajo nadoknaditi vse tisto, za kar prej ni bilo časa. Pri večini ljudi se na dopustu stres celo poveča, pojavita se tesnoba in nemir, zato se z dopusta pogosto vrnejo še bolj izčrpani – ali celo zboleli.

Zakaj je temu tako?

Naši možgani dajejo prednost določenim stvarem – predvsem varčevanju z energijo in preživetju. Da bi nas zaščitili, ves čas ocenjujejo, s čim se moramo trenutno ukvarjati in kaj je nujno za rešiti, vse ostalo pa prestavijo na stranski tir oziroma na pavzo. Tako na primer med delovnikom ali v vsakodnevni rutini opravljamo naloge, ki omogočajo, da življenje teče dalje. Vse tisto, kar naši možgani ocenijo kot manj pomembno, potisnemo na stran – za čas, ko bomo imeli »mir«. A ta čas, kot dobro vemo, zavestno skoraj nikoli ne pride.

Glede na življenjski tempo, v katerem trenutno živimo – hitenje, neprestano menjavanje novic, kaos v prometu in vsakdanu, obilica aktivnosti, obveznosti in hobijev – se v resnici nikoli ne ukvarjamo z drobnimi, a nadležnimi stvarmi ali problemi.

In potem se zgodi pojav, ki ga ne mara nihče – vse to pride na plano prav med dopustom. V trenutkih, ko bi se morali sprostiti in spočiti tako telo kot glavo, začnemo razmišljati o tem, zakaj še vedno nismo šli na sistematski pregled, spomnimo se, da bi morali prebeliti stanovanje, načrtujemo manjša popravila, premišljujemo, kaj nas čaka po vrnitvi z dopusta, in ali so otroci že prerasli jesenska oblačila (in tako naprej, in tako naprej).

Takrat se pojavita skrb in tesnoba. Naši možgani zaznajo, da smo “prostovoljno” prosti – in nam servirajo vse, kar so mesece potiskali v ozadje, ker smo imeli pomembnejše opravke.

Zdaj, ko to vemo, je čas, da ukrepamo …

Morda se vam ne bo zdelo posebej tolažilno, a o kakovostnem dopustu je treba razmišljati že veliko prej, preden se sploh začne. Zato že danes premislite, koliko časa v dnevu resnično namenite sebi. Koliko trenutkov imate, ko se ustavite in preverite, kako se počuti vaše telo – ali ste kje napeti, in če ste, da ta del sprostite. Da se vprašate, od kod ta stres, kdaj ste ga nabrali in s čim je povezan.

Začnite že danes z boljšo organizacijo – naučite se postavljati prioritete in si ne očitajte, če vam danes ne uspe opraviti vseh gospodinjskih opravil in kaj ostane za jutri.

Čas je tudi, da se že danes postopno odmaknete od novic, ki vas obremenjujejo, in od vsebin na družbenih omrežjih, po katerih se počutite še bolj frustrirano. Premislite, kaj jeste in ali pijete dovolj vode – ker tudi te drobne navade vplivajo na to, kako se boste počutili na dopustu.

Ko pridete na kraj dopusta – ali pa če ostanete doma – si skušajte ne naložiti preveč obveznosti. Razmišljajte bolj široko. Na primer: »Imam en dan pred seboj. Kako bi se rada počutila? Kaj je moj cilj?«

Za nekoga bo cilj aktiven dopust, za drugega pasiven. Karkoli že je vaš cilj – to je povsem v redu. Poskusite razmisliti, kako do njega priti tekom celotnega dneva. Ne postavljajte si strogih urnikov, kot denimo: od 9. do 10. ure plavanje, od 10. do 11. ure branje, od 11. do 12. ure kuhanje kosila ipd. Takšen »razpored« vas lahko hitro demotivira, če se kaj zalomi, kar pogosto vodi v znana občutja krivde in samoobtoževanja, ker vam stvari ne gredo po načrtu.

Če je vaš končni cilj občutek miru in razbremenjenosti, potem izbirajte aktivnosti, ki so s tem skladne, in se ravnajte po telesnem občutku. Če telo sporoča, da je nečesa preveč, se lahko vedno znova reorganizirate in premislite, kateri je vaš naslednji najmanjši možni korak proti temu cilju.

Poskusite izklopiti novice. Namen počitka je, da ne obremenjujemo možganov z dodatnimi nalogami in stvarmi, o katerih bi morali razmišljati. Vsakič, ko vidimo kakšno novico ali brskamo po Instagramu, naši možgani bežijo pred stvarmi, o katerih bi morali v določenem trenutku razmišljati. Dajmo jim priložnost, da si oddahnejo.

Ko ste na počitku, ne uvajajte drastičnih novih navad ali rutin. Prišli ste na počitek, ne pa da spremenite svoje življenje v treh tednih. Počitnik ni čas za uvajanje novih rutin. Počitnik je čas, ko si odpočijemo od obveznosti, potreb in zahtev, ki si jih pogosto sami naložimo. To ne pomeni, da se popolnoma predate nezdravi hrani ali pretirani uživanju alkohola, a tudi ne pomeni, da jemo samo sadje, pijemo samo smoothieje in si za občutek lahkotnosti, ki ga promovirajo člani »5am kluba«, začnemo vstajati ob petih zjutraj.

Poskusite poslušati svoje telo. Telo ima vgrajene čudovite mehanizme, ki nam pravočasno sporočajo, kdaj imamo preveč. Edino pri uporabi teh mehanizmov se zataknemo. Počitnik je morda najboljši čas, da začnemo resnično poslušati – saj imamo čas. Zato se čez dan vprašajte: kaj mi zdaj v tem trenutku resnično treba (od osnovnih potreb do bolj zapletenih). Morda bo nekdo opazil, da ni pil vode in da je žejen, spet drug pa, da so mu noge in roke težke, kar je odličen znak, da se mora ulegati in odpočiti. Če boste na počitku karkoli vadili, naj bo to poskus poslušanja lastnih signalov, ki nam sporočajo: “Preveč mi je, ustavi se za hip.”

Če pa nič od tega ne pomaga, je čas, da se resno posvetimo svojemu življenjskemu slogu in se vprašamo, kako ga pravzaprav živimo vsak dan, kaj nas bremeni in kaj skozi dneve zbiramo, ne da bi to predelali.

Foto: dupephotos.com

Tekst: Dina Drozdek, psihoterapevtka