Mešanica sodobnega in klasičnega: Kako sodobni detajli poživijo prostor te edinstvene vile v Ljubljani
V središču ljubljanske četrti Mirje se nahaja vila, katere prenova in sodobna reinterpretacija ponujata izjemen primer arhitekturnega razmisleka, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost. V kontekstu rimskih ostankov Emone, elegantnih meščanskih hiš iz začetka 20. stoletja in nepozabnega urbanističnega podpisa Jožeta Plečnika, ta vila ne obstaja zgolj kot stanovanjski objekt, temveč kot kulturni artefakt, živi palimpsest urbanega spomina. Za prenovo te hiše stoji slovenski arhitekturni studio OFIS in tokrat izpostavljamo njihov novi projekt, vilo v Ljubljani.
Zgodovinski kontekst
Mirje ni običajna mestna četrt. Njegova posebnost se skriva v plasteh: od rimskih zidov nekdanje Emone, preko meščanske arhitekture med obema vojnama, do arhitekture Jožeta Plečnika, ki je preteklost reinterpretiral v duhu moderne. V takšnem okolju, kjer se antično in sodobno prepleta, mora vsaka nova gradnja ali prenova prepoznati in spoštovati urbano dediščino.
Plečnik, eden najpomembnejših slovenskih arhitektov, je temu območju dal poseben pomen. Njegov pristop ni bil konzervatorski v klasičnem smislu, temveč globoko avtorski in simboličen. Rimski zidovi pri njem niso bili zgolj relikti, ampak elementi sodobne urbane dramaturgije. Vila na Mirju, umeščena ob to kulturno-zgodovinsko os, vzpostavlja tihi dialog s tem izročilom.
Simbolni sloji
Vilo je v dvajsetih letih 20. stoletja zgradil inženir Miroslav Kasal kot reprezentativen primer meščanske hiše srednjeevropskega tipa. Bogato okrašena fasada, kovana železna ograja in razkošen vrt so odražali družbeni status ter estetske ideale tistega časa. Notranjost s secesijskimi pečmi, reprezentativnim hodnikom in stopniščem iz apnenca, materiala, ki ga je pogosto uporabljal tudi Plečnik, je odsevala duh uglajene modernosti.
Posebno intrigantni so simbolni sloji notranjosti. Freske angelov, ki jih je ustvaril Maksim Gaspari, prijatelj lastnika, vključujejo simbole, kot so šestilo in ravnilo. Med prenovo so bile odkrite te umetniške in simbolne intervencije, skupaj s številnimi dekorativnimi plastmi – poslikanimi stenami, šablonskimi vzorci in muralnimi poslikavami – ki pričajo o eksperimentalnem duhu prvega lastnika.
Prenova kot kulturna reinterpretacija
Desetletja zanemarjanja, neustreznih prilagoditev v času socializma in tehnične degradacije so pustila svoj pečat na hiši. Vendar se je med prenovo sprejela odločitev, da se ti sledovi ne bodo izbrisali, temveč skrbno vključili. Obnovljena so bila originalna okna, rekonstruirana po zgodovinskih modelih, restavrirane so bile medeninaste kljuke, štukature in deli vrtne ograje. Številne zgodovinske intervencije, vključno z manj posrečenimi, so ostale vidne kot materialni pričevalci zgodovine hiše in njenih številnih preobrazb.
Prenova ni bila razumljena kot čista konservacija, temveč kot kulturni projekt. Vila je prostorsko preoblikovana, da bi ustrezala sodobnim oblikam bivanja. Z odprtjem proti vrtu in dodajanjem dveh steklenih paviljonov je nekdaj zaprta in introspektivna meščanska hiša postala del urbanega krajolika, hkrati spoštujoč zgodovino in usmerjena v prihodnost.
Dialog starega in novega
Sodobne intervencije v vili se zavestno razlikujejo od zgodovinskih plasti. Novi elementi ne posnemajo starega jezika, temveč ga dopolnjujejo. Pohištvo je abstraktno, obloženo z kovino in oblikovano tako, da spoštuje proporce prostorov, hkrati pa prinaša novo, sodobno dimenzijo. Ni zgolj funkcionalno, temveč oblikuje prostor, svetlobo, atmosfero in dinamiko vsakdanjega življenja.
Transparentni vrtni paviljoni predstavljajo še en pomemben arhitekturni poseg. Izdelani so iz tankih jeklenih profilov in delujejo kot tridimenzionalne mreže, ki definirajo prostor brez masivnih zidov. Njihova prosojnost in ritmična struktura ustvarjata učinek zavese, ki z določenih zornih kotov zastira pogled, iz drugih pa odpira vrt. Eden od paviljonov je neposredno povezan z dnevnim prostorom hiše, drugi pa reinterpretira položaj nekdanjega vrtnega paviljona, s čimer vrača spomin na prostor.
Sodobno življenje v zgodovinskem okviru
Današnje bivanje je vse manj vezano na stroge tipološke norme. Hibridne oblike dela, spremenjene družinske strukture in vse večji vpliv tehnologije, zlasti umetne inteligence, oblikujejo naše navade in potrebe. V tem kontekstu projekt vile na Mirju razmišlja, kako se lahko zgodovinski prostor prilagodi novim vzorcem življenja.
Namesto rigidnega coniranja postaja prostor vile prilagodljiv. Ohranila se je zgodovinska organizacija, s pritličjem kot bolj javnim delom in nadstropji kot bolj zasebnimi, sodobni elementi pa prinašajo možnosti za preobrazbo. Podstrešje, nekoč skladiščni prostor, je bilo preurejeno v skupno območje za goste, delo ali igro. Arhitektura tako omogoča spremembe brez izgube identitete in ponuja okvir za življenje, ki se nenehno razvija.
Dediščina in prihodnost
Ta vila je arhitekturna pripoved, prostor, ki v sebi nosi zgodbe o meščanski stabilnosti, vojnih in povojnih preobrazbah, simbolnih plasteh ter sodobnih izzivih. S skrbnim ohranjanjem, a tudi drzno reinterpretacijo se vila vrača v življenje kot aktiven udeleženec urbanega okolja in družbenih sprememb.
O projektu
Lokacija: Ljubljana, Slovenija
Status: Projekt 2022, začetek gradnje 2023, zaključek gradnje 2025
Površina parcele: 660 m²
Zgrajena površina: 510 m²
PROJEKTNA EKIPA
Arhitektura in interier:
OFIS: Rok Oman, Špela Videčnik, Rok Dolinšek, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Marieke Van Dorpe, Vladyslav Bondarenko, Nada Kodela
Zasebna rezidenca
Izvajalci del:
Glavni izvajalec: Zidarstvo Moste in Gradbeništvo Jusufi
Izvajalec stavbnega pohištva: Mizarstvo Ovsenik
Izvajalec interierja pohištvo: Ambius
Izvajalec HVAC sistema: Vavtar inženiring
Elektroinštalacije: Elektro Zavodnik
Razsvetljava: Arcadia
Dekoracija stropa: TH Hamler
Unikatna keramika: Pia Mršek
Unikatna razsvetljava: Tilen Sepič
Izvajalec kamina: Kamini Hrovat
Foto: Tomaž Gregorič
