Intervju: “Če radi opravljamo svoje delo, delujemo s srcem, potem ni bojazni, da ne bi občutili sreče in blaginje” – Ana Cajhen

Tik pred Slamnikarskim sejmom v Domžalah, ki se bo odvijal to soboto, 1. junija, smo poklepetali z nosilko nesnovne kulturne dediščine, oblikovalko slamnikov Ano Cajhen. Prav Ani, ki deluje znotraj Slamnikarskega muzeja Domžale, gre zahvala, da je ta tip pokrivala ponovno stopil na slovensko modno prizorišče. Svoje krasne klobuke je namreč širši publiki predstavila na modnih revijah ter zanje prejela številne nagrade. Hkrati pa je s svojo predanostjo tej obrti, poskrbela tudi za njeno ohranjanje ter ozaveščanje o slamnikarski tradiciji na slovenskem.

V pogovoru za Journal nam je Ana Cajhen zaupala, kaj vse je potrebno, da nastane pravi domžalski slamnik. Pa tudi o njegovi bogati tradiciji, kako zanj skrbeti in življenjskih naukih, ki se jih je naučila ob ročnem delu.

• Najprej nas zanima, kako ste se začeli ukvarjati z izdelavo slamnikov? Od kje izvira to zanimanje in kako ste prišli do znanja?

Vse se je začelo, ko smo leta 2012 odprli Slamnikarski muzej, jaz pa sem bila takrat študentka zgodovine in hostesa v Kulturnem domu Franca Bernika (upravitelj muzeja). Že odkar pomnim, mi je lokalna skupnost in njena zgodovina blizu. Občasno sem vodila skupine po muzejski razstavi. Ko se je ponudila priložnost, da se na tečaju šivanja slamnikov, ki ga je organizirala Občina Domžale in Slamnikarski muzej, še izučim izdelovanja slamnikov, nisem kolebala. Ideja, da vodim skupino turistov in hkrati pokažem, kako se izdela pravi slamnik se mi je zdela briljantna. Tako sem se udeležila tečaja in pridobila teoretsko znanje z nekaj prakse. Potem pa sem z vajo in raziskovanjem te rokodelske obrti odkrivala, kaj vse lahko izdelam po postopku naših prednikov.

Zdelo se mi je pomembno, da širši množici predstavim našo kulturno dediščino, ki je posebnost našega kraja na tak vizualni način in z izdelkom pritegnem množice v naš Slamnikarski muzej Domžale. Že kot deklica pa sem rada prebirala modne revije in spremljala trende, oblačilno kulturo.

Vedno pravim, da moda kaže duh časa, v katerem je nastal nek trend in to me blazno zanima, saj preko mode lahko razberemo različne stvari, od družbenega položaja, politične simbolike pa do osebnostnih karakteristik oblikovalca, ustvarjalca …

Znanje bogatim s prebiranjem literature na temo klobučarstva, povezovanjem z drugimi ustvarjalci in preizkušanju novih idej. Slamnikarstvo popolnoma združuje vse moje strasti, zgodovino, umetnost, modo in oblikovanje.

• Začniva pri slami – kakšna slama je primerna za izdelavno klobukov in kako jo je potrebno na to pripraviti?

Za slamnik, kakršnega smo in ga izdelujemo na Domžalskem potrebujemo ročno pleteno slamnato kito. Za celoten opis postopka pletenja, kako izdelamo kito, kakšna pšenica je primerna za pletenje, vas vabim v naš Slamnikarski muzej Domžale. Tam se lahko preizkusite v pletenju. Postopek je popolnoma ročen. Če se samo dotaknem količine pletenja, lahko povem, da za en povprečno velik slamnik potrebujem cca. 30 metrov ročno pletene slamnate kite (širina 8-9mm), kar osebno pletem skoraj eno uro meter kite. Dandanes ponujamo slamnike, ki so lahko zašiti iz domače kite, lahko pa jo seveda tudi kupimo pri distributerjih, ki ponujajo klobučarske materiale. Kito ročno oblikujemo v želeno obliko na šivalnem stroju, ki je preko 100 let star, ko šivamo kito na kito. Postopek je dolgotrajen in kompleksen, zato so v zgodovini izdelave slamnikov strmeli v optimizaciji časa in stroškov ter začeli proizvajati »papirnike« – slamnike izdelane iz celuloze, kar je razvrednotilo pravi slamnik iz slame.

• V samem procesu izdelave, kakšne tehnike, znanja in orodja uporabljate?

Sam postopek izdelave je tak, kot so ga uvedli v času industrializacije v Avstro-ogrski monarhiji in zlate dobe nošenja naglavnih pokrival. Moj slamnik je izdelan iz prave, ročno pletene slamnate kite. Zašit je v obliko na posebnem šivalnem stroju z imenom Anita B iz leta 1905 proizvajalca Grossmann, Dresden. Za pomoč in orientacijo pa uporabljam kalupe. To so modeli, ki pomagajo formirati slamnik za končni izgled. Pri delu uporabljam stara orodja, kot so motovila – stojalo za zvitek kite, in »likalnik« s pomočjo katerega zlikamo/zgladimo kite, da so čimbolj enakomerne za šivanje.

• Koliko časa porabite za izdelavo enega slamnika?

Za pripravo materiala več ur, koliko je odvisno od potrebovanih metrov. Ko imam kito spleteno in mašino ogreto, pa slamnik zašijem v obliko v manj kot desetih minutah. Za prvega sem potrebovala 20-urni tečaj! Potem sledi še notranji trak in zunanje okrasje. Če vzamem neko povprečje, je slamnik izdelan v eni uri, zaradi sušenja slame pa lahko ta drugi del opravimo šele naslednji dan.

• Kako za slamnik pravilno skrbimo?

Če imamo takega, domžalskega, izdelanega iz prave slamnate kite in zašitega v obliko, je sama skrb zanj popolnoma preprosta. Lahko ga zmočimo z vodo in ga temeljito umijemo, lahko pa ga tudi likamo z likalnikom za tekstil, če se nam kak krajec zmečka ali oblika deformira. Pomembno je, da vemo iz kakega materiala je naš slamnik. Tisti iz papirja verjetno ne prenaša likanja z vročim likalnikom ali poletne dežne nevihte.

• Vse več se govori o trajnosti v modi – kako trajnostni so lahko slamniki?

Spet se vračamo na materijo, slamniki izdelani po našem domžalskem načinu so skoraj popolnoma trajnostni. Zdržijo zelo dolgo, saj imamo muzejske primerke, ki so stari preko 100 let in popolnoma nosljivi. Izdelani so iz slame (lokalnega, mlinarskega »odpadka« pri pridobivanju pšenične moke), pri samem šivanju na več kot 100 let starem šivalnem stroju na nožni pogon, pa sam izdelek pusti zelo majhen ogljični odtis v okolju. Če pa imamo na glavi »papirnik«, ki potrebuje menjavo na vsake nekaj sezon in je izdelan na drugem koncu sveta, pa lahko razglabljamo. O umetnih masah ali plastifikaciji celuloze sploh ne bom izgubljala besed … Samo nevarno sonce pa kar kriči po neki kvalitetni zaščiti pred UV žarki.

• Kakšna pokrivala so trenutno moderna? Zdi se, da so znamke kot so Jacquemus in Loewe slamnike spet naredile poželjive. Jih delate tudi po naročilu?

Če se omejim na slamnike, so trenutno modne majhne kapice s »šilti« in slamniki, ki imajo ekstravagantno velike krajce. Slamniki so postali poželjivi že kar nekaj let nazaj, ko je potreba nevarnega sonca obudila poletna pokrivala na modnih pistah. Potreba je povrnila kulturo nošenja naglavnih pokrival in vrnila ta kos, kot modni dodatek na piste in v uporabo.

In ja, izdelujem tudi po naročilu, saj mi različni obsegi glav in višine čela ne dopustijo možnosti, da bi imela vse možne variacije slamnikov na zalogi. V Slamnikarskem muzeju imamo na voljo precej kosov v različnih številkah in oblikah, da lahko poskusite in kupite. Za kaj bolj posebnega pa je potrebno izdelati po naročilu. Ljudje imamo namreč razpon obsegov glav od 52 cm pa tudi 65 cm premera sem že izdelovala, kar zelo oteži kakršnokoli industrijsko izdelavo. In tega dejstva se marsikdo ne zaveda.

Vsako leto pridejo stranke, ki mi kažejo fotografije svojih želja in ravno včeraj sem dobila naročilo za repliko Jacqumusovega slamnika, ki ga je nosila Anya Taylor-Joy na filmskem festivalu v Cannusu. Jaz sem nato pokazala fotografijo svoje kolekcije, ki sem jo predstavila leta 2022 na LJFW in kmalu sva z gospodično ugotovili, da gledava identičen primerek. Najbolj bistveno pri nakupu slamnika je, da najdemo obliko, ki se poda našemu obrazu, postavi in je počutje ob nošenju tisto pravo.

• Kaj ste se v procesu izdelave slamnikov naučili o življenju?

Samo slamnikarstvo me je umirilo in prizemlilo, saj res uživam v šivanju in oblikovanju novih zadev. Bistven nauk je, da se moramo znati umiriti, kdaj skočiti iz sodobnega, virtualnega sveta in najti povezavo v ročnem delu, ki je terapevtsko. Pomembno je, da od svojega dela nismo odtujeni in se nam zdi naše početje smiselno.

Če radi opravljamo svoje delo, delujemo s srcem, potem ni bojazni, da ne bi občutili sreče in blaginje tudi na drugih področjih življenja.

• Kaj je sicer tisto, kar vas navdihuje z ustvarjalnostjo?

Morda k ustvarjalnosti pripomore moja »firbčna« narava. Vedno me vse zanima do potankosti, a sem hkrati zasanjana do te mere, da strmim v drevo na poti ali oblake, ki tvorijo zanimive forme na nebu. Zelo rada prebiram knjige in si vse v živo predstavljam. Največji navdih pa najdem v umetniških delih, modi in zgodbah iz preteklih časov.

• Kako so Domžale povezane s slamnikarstvom in kakšna je pravzaprav zgodovina slamnikarstva na Slovenskem?

Slamnikarstvo na Domžalskem je v Registru nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, opredeljeno kot posebnost našega kraja in ima velik pomen lokalno, pa tudi širom Slovenije, saj predstavlja obrtno in industrijsko panogo, ki je bila specifična in unikatna v našem prostoru. Slamnikarstvo je dejansko formiralo Domžale iz štirih malih vasic in je temelj vsega nadaljnjega napredka.

Malokdo ve, da smo imeli v zlati dobi industrializacije 25 manjših in večjih tovarn, kjer smo sezonsko proizvedli tudi milijon slamnikov, Domžale pa so bile epicenter Avstro-Ogrske produkcije slamnikov in to v času, ko je bila družbena norma pokrita glava v javnem prostoru! Moja vizija ob začetku ustvarjanja je bila, da z izdelkom pritegnem ljudi v muzej, da tako spoznajo našo unikatno zgodbo in da s svojo pojavo opominjam na vse krasne slamnikarce, ki so hodile po svetu in predajale znanje…

Slamnata kita je v našem grbu, v naši zavesti, imamo lokalni časopis po imenju Slamnik in dolgo Slamnikarsko ulico. Za več vsebine in informacij pa še enkrat, lepo vabljeni v naš Slamnikarski muzej Domžale.

• Znamo Slovenci ceniti ta del kulturne dediščine?

Vedno bolj! Globalno postajamo nostalgični, ponosni na rokodelstvo in v hitrem življenjem tempu željni počasnejšega življenja in dela z rokami. Z ozaveščanjem in promocijo naše dejavnosti, slamnikarstva se vedenje širi in občudovanje te kulturne dediščine veča. Opažam, da smo pa Slovenci ena hecna bitja, saj se zavedamo kaj imamo, šele ko nam nekdo iz tujine popiha na dušo ali nastavi ogledalo! Na kratko, znamo ceniti, a nam manjka samozavesti!

• Če bi vaši slamniki imeli čarobno moč, katera bi to bila?

Čarobna moč slamnikov bi zagotovo bila varnost. Varni pred nevarnim soncem in nezaželenimi pogledi!

• 1. junija se v Domžalah odvija Slamnikarski sejem – kaj lahko pričakujemo?

Pričakujemo lahko en krasen dogodek, ki združuje slamnikarsko in godbeniško tradicijo. Letos namreč praznujemo dva pomembna jubileja! 140 let delovanja Godbe Domžale in 10. slamnikarski sejem v enkratnem dogodku imenovanim Pozdrav iz Domžal! To je tudi slogan vseh naših zgodovinskih razglednic in je bil kot naročen, da ga recikliramo.

Dogodek se bo odvijal v soboto, 1. 6. 2024, v Slamnikarskem parku pri Občini Domžale. Takrat imamo tradicionalno osrednjo prireditev, namenjeno družinam in vsem posameznikom, ki cenijo rokodelstvo, ljubiteljsko kulturo, kulturno dediščino, ter vse kar je povezano s slamo. Dogodek se bo pričel ob 9. uri in bo trajal do srede popoldneva. Vrhunec bomo doživeli ob 11.30, ko bomo otvorili sezono nošenja slamnikov z gostom Vladom Kreslinom. Ob 12. uri  sledi modna revija, ki jo letos drugič organiziram jaz.

Revija bo tokrat malo drugačna in v duhu praznovanja, saj je poudarek na modi preteklosti in trajnosti. Ogledali si bomo tri glavne sklope revije. Kot prvi nastopi izhod z gospo Barbaro Por Hrovat, ki je gonilna sila prve vintage secondhand trgovine pri nas Divas Vintage iz Ljubljane, sledijo narodne noše in svečana oblačila preteklega stoletja. V tretjem delu bomo prikazali naglavno modo ekstravagantnih pokrival na kreacijah domačinke Elvire Rosić Ključanin (Odbita Babita) in priznane slovenske modne oblikovalke Julie Kaje Hrovat, ki ohranja slovensko kulturno dediščino z avtorskimi potiski in s svojo blagovno znamko JKH Identity.

Na sejmu bodo prikazi rokodelcev, otroške delavnice, dobra glasba, za katero bodo skrbele gostujoče godbe in naša slavljenka ter veliko slamnikov, ki čakajo na nove lastnike, seveda pa bo poskrbljeno tudi za pijačo in jedačo. Se vidimo na prvo soboto v juniju, ko vsako leto odpremo sezono nošenja slamnikov in naj nam to postane tradicija!

• Slamniki so …

Domžalsko čudo, ki nam pripovedujejo zgodbe razvoja našega kraja, mentalitete ljudi, estetike in trajnosti. Zame so »lajf«.

Foto: Instagram (@slamnikarskimuzej; @ana_cajhen)